Komentar Lare Paukovič: Trdno na tleh
Moje zadnje potovanje z letalom se ne bo vpisalo v evidenco najprijetnejših. Že tako se je vleklo, potem pa še neugodno vreme, več ur trajajoče turbulence, neprijetni vzleti in nič manj gladki spusti. Po pogovorih z znankami, ki pogosto potujejo, postane jasno, da nisem edina, ki je imela v zadnjem času travmatično letalsko izkušnjo. Po Evropi grem samo še z avtom, je zagotavljala znanka, ki ne sovraži le turbulenc, temveč se ji zdi škoda tudi izgubljenega časa na letališčih: varnostni postopki, čakanje na povezan let, zamude ... Celo deseturne vožnje z avtomobilom so veliko bolj sproščujoče, pojasnjuje.
Druga je dejala, da pri sebi že nekaj let opaža tesnobo na vsaki poti z letalom, ki jo ublažijo le pomirjevala ali pa alkohol. Tretja je nedavno prvič letela čez ocean – sicer na sanjsko destinacijo, a ni prepričana, da je bilo vredno. Letalo se je ves čas tako treslo, da je bila prepričana, da ne bo več videla tal.
Je turbulenc in neprijetnih dogodkov v zraku vedno več – ali je letenje v resnici od nekdaj stresno in smo bili le premladi, da bi to opazili?
Najbrž oboje. Znanstveniki opozarjajo, da bo turbulenc zaradi globalnega segrevanja in nestanovitnega vremena dejansko vedno več in piloti se jim bodo vse težje izognili. Drugi faktor je očitno res starost: v zgodnjih dvajsetih je bilo letalo zame daleč najbolj vznemirljivo prevozno sredstvo. Prvega poleta pri osemnajstih sem se sicer precej bala, a ko sem ugotovila, kako zadeve potekajo, je letenje postalo rutina, letališča pa moji priljubljeni prostori. Na letalu sem mirno brala in gledala filme; vremenske razmere me sploh niso zanimale, pa sem letela tudi v dežju ali hudi megli – nekoč celo tako hudi, da nismo mogli pristati kot načrtovano, pač pa na najbližjem letališču. A se ne spomnim, da bi se katera od nas prijateljic, ki smo takrat potovale skupaj, zaradi tega pretirano prestrašila.
Pa zdaj? Četudi razumsko vem, da turbulence niso nevarne, le neprijetne, me vsako nepredvideno tresenje na letalu paralizira do te mere, da se vsa tesnobna nepremično zabubim v svoj sedež in premlevam katastrofične misli. Kako piloti vedo, kaj delajo? Sploh vidijo pot pred sabo? Kaj če tudi mi končamo na dnu oceana tako kot skrivnostno izginulo letalo MH370 na poti iz Kuala Lumpurja v Peking? Obsesija internetnega prostora z letalskimi nesrečami in izginulimi letali pri tem ne pomaga kaj dosti.
Ampak čudno – kako da teh misli nikoli nimam na avtobusu ali vlaku? V južni Italiji sem se peljala z razmajanim vlakom, ki je dajal občutek, da se lahko iztiri na vsakem ovinku, predori, skozi katere smo potovali z veliko hitrostjo, pa so bili tako ozki, da bi bil trk s kakšno oviro na tem mestu približno enako usoden kot strmoglavljenje letala. Tudi avtobusne nesreče so vse pogostejše, samo v Nemčiji sta se nedavno zgodili kar dve. Da ne govorimo o grozljivih statistikah avtomobilskih nesreč. Toda nič se ne more primerjati z mojo novoodkrito tesnobo na letalu, čeprav velja za najvarnejše prevozno sredstvo.
Tolaži me vsaj to, da v tem nisem sama. Po lanskoletnih statistikah ameriškega potovalnega podjetja Expedia naj bi kar 55 odstotkov ljudi letenje smatralo za bolj stresno kot obisk pri zobozdravniku ali davki. V eni predhodnih raziskav pa jih je več kot 50 odstotkov odločilo, da so poleti – pozor – veliko bolj stresni kot vsakodnevni odhodi v službo. Najbrž bom še letela, a ni ga čez olajšanje, ko si spet trdno na tleh.
