NA KOŽO

Komentar Dušana Malovrha: Tudi naš Trst

Ob koncu obeda častijo s kavico in grapo ter na vse dajo še 10 procentov popusta.
Fotografija: Kaže, da je zdaj končno drugače. FOTO: Wikipedia
Odpri galerijo
Kaže, da je zdaj končno drugače. FOTO: Wikipedia

Odkar ni več navala na kavbojke, čigumije, riž in kavo, Trst ni več glavna destinacija za šoping, temveč tudi za druge sorte turizma, zlasti kopalni, kulturni in kulinarični. Toda še nedolgo tega se je slovenski gost tam komajda počutil zares dobrodošlega. V nekoč največjem slovenskem mestu in še vedno središču naše manjšine v Italiji s slovenščino nisi nikamor prišel. Kaže, da je zdaj končno drugače.

Že ob listanju katalogov v informacijskih točkah turist spozna, da se mesto v zalivu svoje slovenske komponente ne sramuje več. Nasprotno: Trst se zdaj ponaša in tudi na glas pohvali s slovenskimi vinarji, oljkarji in drugimi pridelovalci iz okolice, saj predstavljajo izjemno dodano vrednost tamkajšnje ponudbe.

Zastopanost slovenščine v Rižarni v tržaški četrti sv. Sobota (San Saba), kjer so med drugo svetovno vojno ubili veliko naših rojakov, je nekako samoumevna, manj pričakovano pa je dejstvo, da je ogled edinega taborišča s krematorijem v Italiji brezplačen. Da ne govorimo o sveže postavljenih informacijskih tablah kulturnih poti v strogem središču mesta; opombe so v italijanskem, nemškem, angleškem in – ne bi verjel, če ne bi videl – slovenskem jeziku.

Na koncu izleta pa še češnja na torti v kraškem zaledju Trsta. Potrkaš na vrata obcestne gostilne, in čeprav si zamudil odpiralni čas za kosilo, te vzamejo. Potem pošljejo delikatesni pozdrav iz kuhinje. Ko ti sfilirajo pečeno ribo, prineso k mizi pokazat kosti (kot avtomehanik prinese stranki na ogled dele, ki jih je zamenjal). Nakar te ob koncu obeda častijo s kavico in grapo ter na vse dajo še 10 procentov popusta. Redko videno in doživeto. Čeprav je po svoje logično, da se tudi za novega gosta karseda potrudiš.

Morda pa bo prav ta, malce utrujen in pošvedran tujec, ki ga danes prvič vidim in pogostim, nekoč postal kuhan in pečen v naši oštariji, bi si moral misliti vsak pravi šef, ne le šefica, ki naju je popotnika sprejela, kot da sva podeljevalca mišelink (čeprav jih ne naskakujejo, bi rekel, sodeč po na roko napisanem delovnem času na vhodu, tudi v slovenščini). Oštirka v vasici nad Trstom pač dobro ve: če ne drugega, bo zadovoljen gost za nas povedal tudi drugim. In sem povedal.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije