NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Varuh naš vsakdanji
Tako Slovenci, čeprav slabe trgovske prakse čutimo, teh uradno nimamo.
Odpri galerijo
Te dni je potekel razpis za izbiro novega varuha odnosov v verigi s hrano. Ja, imamo ga, če zanj še niste slišali. Kmalu bo znano ime, ki naj bi skrbelo, da v tej verigi ne bi bilo preveč pritiskov na njene šibkejše člene. Je morda zdaj čas, da se vprašamo, ali je to res potrebno? Ali pač ni, kot bi si mislil naivni slehernik.
Normalno se nam zdi, da vsak člen v tej verigi dobi toliko, kot mu pripada, saj potrošniki na koncu plačamo natanko toliko, kot zahteva trgovec. Pa ni tako. Zato potrebujemo varuha kot v mnogo evropskih državah, kjer poskušajo rastočo premoč trgovine in njihovih potreb omejiti z varuhom kot šibo božjo. Nekateri to delajo precej uspešno. V Veliki Britaniji pa tudi v nekaterih skandinavskih državah je varuh ali ombudsman, kot mu rečejo, pomembna avtoriteta pri preganjanju nedovoljenih praks, ki si jih trgovina poskuša privoščiti.
V luči brexita, ko se Britanci soočajo z možnostjo, da bo njihov trg preplavila mnogo cenejša in manj kakovostna ameriška hrana, so poleg obilne pozornosti javnosti namenili celih 10 milijonov funtov za krepitev sodelovanja med kmeti in lokalnimi predelovalci, ki jih skrbi, da bodo v nekaj letih povsem izginili s trga.
Z istim namenom je bil ustanovljen institut varuha tudi pri nas, vendar so njegove pristojnosti vidno omejene. Četudi Slovenija ni dežela, kjer slabih trgovskih praks ne bi bilo, je varuhu izrecno zabičano javnosti poročati le o dobrih praksah. O vseh skupaj, torej tudi slabih, pa sme poročati le vladi. In to enkrat na leto.
Druga možnost, da nedovoljene prakse posreduje v obravnavo agenciji za varstvo konkurence, je bila doslej precej brezzoba, saj so tam trdili, da zakonodaja ni napisana tako, da bi lahko učinkovito ukrepali. Tako Slovenci, čeprav slabe trgovske prakse čutimo, teh uradno nimamo. Še naprej bomo morali upati na moč samokontrole, ki jo pod pritiskom javnosti zelo obotavljivo razvijajo trgovci. Pa seveda na pogum medijev, da bodo v korist potrošnika in na grozo svojih oglasnih oddelkov bolj sproščeno pisali o teh temah.
Normalno se nam zdi, da vsak člen v tej verigi dobi toliko, kot mu pripada, saj potrošniki na koncu plačamo natanko toliko, kot zahteva trgovec. Pa ni tako. Zato potrebujemo varuha kot v mnogo evropskih državah, kjer poskušajo rastočo premoč trgovine in njihovih potreb omejiti z varuhom kot šibo božjo. Nekateri to delajo precej uspešno. V Veliki Britaniji pa tudi v nekaterih skandinavskih državah je varuh ali ombudsman, kot mu rečejo, pomembna avtoriteta pri preganjanju nedovoljenih praks, ki si jih trgovina poskuša privoščiti.
Tako Slovenci, čeprav slabe trgovske prakse čutimo, teh uradno nimamo.
V luči brexita, ko se Britanci soočajo z možnostjo, da bo njihov trg preplavila mnogo cenejša in manj kakovostna ameriška hrana, so poleg obilne pozornosti javnosti namenili celih 10 milijonov funtov za krepitev sodelovanja med kmeti in lokalnimi predelovalci, ki jih skrbi, da bodo v nekaj letih povsem izginili s trga.
Z istim namenom je bil ustanovljen institut varuha tudi pri nas, vendar so njegove pristojnosti vidno omejene. Četudi Slovenija ni dežela, kjer slabih trgovskih praks ne bi bilo, je varuhu izrecno zabičano javnosti poročati le o dobrih praksah. O vseh skupaj, torej tudi slabih, pa sme poročati le vladi. In to enkrat na leto.
Druga možnost, da nedovoljene prakse posreduje v obravnavo agenciji za varstvo konkurence, je bila doslej precej brezzoba, saj so tam trdili, da zakonodaja ni napisana tako, da bi lahko učinkovito ukrepali. Tako Slovenci, čeprav slabe trgovske prakse čutimo, teh uradno nimamo. Še naprej bomo morali upati na moč samokontrole, ki jo pod pritiskom javnosti zelo obotavljivo razvijajo trgovci. Pa seveda na pogum medijev, da bodo v korist potrošnika in na grozo svojih oglasnih oddelkov bolj sproščeno pisali o teh temah.
