Komentar Bojana Budje: Ta vesela nedelja

Danes nam bije že drugi dan koledarske zime, dokaz, da smo čisto zares stopili v december. Nekateri mu domoljubno pravijo gruden, ime december je dobil po latinskem decem, v prevodu deset, dolgo je bil namreč deseti mesec v letu. Dvanajsti je postal šele, ko sta v koledar stopila še januar in februar.

Z razlogom pa december nosi tudi pridevnik veseli, njegovi znanilci so vsem nam dobro znani trije dobri možje Miklavž, Božiček in dedek Mraz. Prvi se nam bo predstavil že čez nekaj dni na predvečer prihajajoče srede, 6. decembra. Ko bomo prvikrat nastavljali darila v čast možem, ki so jih na svet spravili vera, mitologija, ideologija, politika in kajpak ter predvsem trgovci z novci. Miklavž je pravzaprav Nikolaj in je v Sloveniji drugi svetnik po številu njemu posvečenih cerkva; takoj za devico Marijo. Celo tri od šestih stolnic nosijo njegovo ime.

A roko na srce, pridevnik veseli je že vse od leta 2000 v Sloveniji povezan s kulturo. Kajti jutri, 3. decembra, obeležujemo triindvajseti Ta veseli dan kulture. V spomin na največjega poeta, kar jih je kdaj rodila slovenska mati, prvo vrstico njegove Ovrbasrečnadragavasdomača znajo že vsi s končanim vrtcem.

In prav nič ne bi bilo narobe, ako bi jutrišnji dan, ko je davnega okroglega leta 1800 tam v Vrbi na Gorenjskem na svet privekal mali France Prešeren, slavili za največji kulturni praznik. Jaz ga. Se mi zdi primerneje kot častiti njegovo osmofebruarsko smrt. Navsezadnje pa bi si bila gruden in France bolj na ti tudi zavoljo dodatne skupne prepoznavnosti v podobi spoštljive količine zaužitih maliganov.

Kakor koli, jutri bodo številne kulturne ustanove navzlic nedelovni nedelji odprle svoje duri za dušne hrane lačne in žejne. Tudi knjigarne. Da Slovencem povrnemo slo po branju. Ki iz leta v leto upada. Nekje sem prebral, da letno celo za stavne lističe in srečke namenimo več denarja, tam okoli 50 evrov po glavi, za branje zgolj 35. Pa četudi je knjiga eden najgenialnejših izumov človeštva. Napolnjena je z besedami, pot do njih je pisava.

Resda naša abeceda šteje na videz skromnih 25 črk, a vendar je moč z miselnimi akrobacijami te peščice znakov povedati in izraziti vse, kar je človeškega in nečloveškega. Le ona je večna. V nasprotju s človeškim spominom in povedjo, ki sta nezanesljiva, kratka, omejena z rojstvom in smrtjo. Kdor bere knjige, živi tisoč življenj.

Cicero je zapisal, da je soba brez knjig podobna telesu brez duše. Kot je brez duše knjižnica brez ljudi. Naj vsaj jutri ne bo tako.