Komentar Bojana Budje: Kult trte

Danes je martinovo, praznik vinopivcev. Dan, ko mošt tudi uradno postaja vino. Zakaj prav 11. november? Kriv je svetnik po imenu Martin, viri pravijo, da je v četrtem stoletju našega štetja po Franciji širil krščanstvo. Ljudje so ga imeli radi, celo tako, da so ga hoteli za škofa. A jih je zavrnil, želel si je samote, miru in tišine. Pred verniki se je skril v hlev, a so njegovo skrivališče z gaganjem izdale goske.

Ni bilo druge, kot da občestvo usliši in si nadene škofovska oblačila. Velespoštovan je preminil pri enainosemdesetih, pokopan je bil na današnji dan, 11. 11. leta 397. Bil je eden prvih svetnikov nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Za kazen, ker so ga izdale, so prve na Martinovem jedilniku nič krive goske. Da je prav on tisti, ki že stoletja iz mošta dela vino, pa smo se Slovenci začuda složno odločili skupaj s Hrvati.

Tako viri in zgodovina. Pod Alpami smo ji zvesti. Nič čudnega, saj smo vinorodna dežela, lani, denimo, so naši vinogradniki s 57 milijonov trsov, poraščenih na 14.396 hektarjih, potrgali okoli 82 tisoč ton grozdja, večinsko belega. Letos naj bi ga nekaj manj, tam okoli 76.500 ton. Še zmeraj pa dovolj, da je za sleherno podalpsko betico na voljo 33 litrov vina, od tega tri četrtine belega.

Lani je gospodinjstvo za nakupe rujne kapljice povprečno porabilo po 51 evrov ali 0,2 odstotka letno porabljenega družinskega proračuna. Veliko ali malo? Odvisno od žeje, navade in potreb. A v primerjavi z ostankom sveta nismo skromni. In vedno znova me v teh dneh, ko vino tako rekoč šprica izza vsakega vogala, čudi in preseneča, kako zelo je med Slovenci zakoreninjen ta kult trte in žlahtne kapljice. Gre kar za neke vrste božanstvo, bogoslužje. Razumem Brice, tudi Štajerce, ki so iz tega naredili biznis, da kapo dol.

Težje štekam Dolenjce, kjer je na cviček priklopljen tudi zadnji revež. Sicer ni Dolenjec. Matematika in računovodstvo tod ne veljata, ni ga, ki bi zmogel ali si upal izračunati ceno litra cvička, to so vesoljske številke. Višje od suhega jagodnega izbora letnik 2000. Razum nima nič s tem.

Pa ga bomo danes in jutri še kako potrebovali. Kajti prepoved pijanske vožnje je v deželici pod Alpami tako rekoč enajsta božja zapoved, po teži primerljiva vsaj z deveto, ki omenja pregreho s svojega bližnjega ženo. S to razliko, da onega, ki enajsto zapoved krši, čakajo poleg pokore še položnice, pike, lahko da tudi spanje s policaji in večmesečno pešačenje. Na zdravje!