Kolumna Tomaža Miheliča: Zlata zima

Spet smo jokali ob nadzemeljskih uspehih naše zimskošportne falange. Žlahtna kovina okoli vratu smučarske prvakinje Ilke Štuhec, kombinacijskega podprvaka Štefana Hadalina, letečega Zajca Timija in briljantnih mladih biatloncev Alexa Cisarja, Lovra Planka ter Antona Vidmarja so nam zaslepile pogled. Temne napovedi, da se brez Tine Maze, Petra Prevca in Jakova Faka ne bomo več kitili z medaljami, so se izjalovile in nove generacije dokazujejo, da lahko upravičeno računamo nanje.

Poleg izjemnih rezultatov nas navdušujejo z neko toplino, ki je pri nekdanjih prvakih nismo bili vajeni, saj so se do sedme sile vedli zadržano, slaba je bila njihova retorika, čeprav je na neumna vprašanja slovenskih športnih novinarjev zelo težko podajati izvirne odgovore. Pa vendar so nas držali na neki razdalji, za aktualne šampione pa tega ne moremo trditi.
Preprosto si dovolijo pokazati pristne emocije pred kamerami, brez strahu, da bi preveč razgalili svojo čustveno plat.

Ko sem spremljal izjave najstniških biatloncev, ki so na nedavnem mladinskem svetovnem prvenstvu pobirali medalje kakor jurčke v najbolj plodni sezoni, nisem mogel verjeti slišanemu in videnemu. Pred mikrofoni so dominirali s slikovitimi izjavami, ne le v slovenskem, tudi v angleškem jeziku so podajali odgovore, kot bi to počeli že vrsto let. In ravno v tej razgledanosti in sproščeni dostopnosti se skriva dodana vrednost svetovnim zvezdnikom, da se znajo izražati in nam predstaviti človeško plat svoje zgodbe.

Zmage pridejo in grejo, ostanejo pa spomini na srčno osebnost tistih, ki so stali na stopničkah. Starejše generacije se zagotovo spominjajo italijanskega šarmerja Alberta Tombe, pa ne samo zaradi tega, ker je premagoval našega Jureta Koširja, ampak zaradi njegovega temperamentnega značaja. Tudi drugi so bili svetovni in olimpijski prvaki ali zmagovalci skupnih seštevkov, toda redki so se zasidrali v naša srca.
Nemalo kritik te dni leti na Tino Maze, češ da je ignorirala zgodovinski uspeh simpatične Ilke in na družabnih omrežjih raje izpostavila večno rivalko Lindsey Vonn.

Toliko bolj zgovorno je njuno poziranje v nagradni akciji lila krave, glavne sponzorke Korošice in Štajerke. Očitno gre le za preračunljivo marketinško potezo, lažno in predvsem drago zaračunano navidezno prijateljstvo, o katerem znajo veliko povedati številni tekmovalci iz belega cirkusa. Tudi zaradi tega nam je zaplapolalo srce, ko smo ob tenkočutnem slovesu velike Američanke lahko uvideli pristen in ljubeč odnos dveh rivalk.
Ne nazadnje ji je Ilka preprečila še bolj bleščeč zaključek spektakularne kariere, pa jo je kljub temu objemala, malikovala in o njej govorila, kakor da sta sestri.

In solze Maruše Ferk, ki je ob vnovični zmagi Štuhčeve jokala vsaj tako ihtavo, kot če bi zlato osvojila sama. V dobi Tine tovrstnim prizorom žal nismo bili priča, in zato se ni vredno pehati le za lovorikami, ampak je na prvem mestu še vedno treba biti človek.