KOMENTAR
Kolumna Tomaž Mihelič: Med pametjo in norostjo
Resničnostni šovi da ali ne?
Odpri galerijo
Gajin svet je odlična protiutež banalnemu televizijskemu ter spletnemu programu, ki riše popačeno sliko naše družbe. FOTO: PROMO
Od pameti do norosti je samo en korak, in tisti, ki se odločijo zanj, se hitro znajdejo v kakšnem resničnostnem šovu. Seveda ne smemo vseh tovrstnih formatov metati v isti koš, ne nazadnje je odvisno od tega, kdo stoji za vsem, kateri ljudje se podpisujejo pod kreativni del in skrbijo, da se gledalci čim bolj zabavamo ali pa tudi ne.
O dobri in slabi praksi se lahko te dni prepričamo ob primerjavi Kmetije in Bara. Prva je že na dan premierne uprizoritve postregla z visoko gledanostjo, medtem ko bi bilo za Bar najbolje, če bi ga čim hitreje zaprli. Gledalci, ki po večini spremljajo te programe, se v divji gonji za eksistencialno varnostjo želijo sprostiti in odmakniti od vsakodnevnih problemov, zato se potopijo v paralelni svet navidezne resničnosti.
A hudič odnese šalo, ko so na sporedu prepiranje, poniževanje, celo pretep. Namesto da bi odgovorni ustvarili razmere za širjenje posameznikove ustvarjalnosti, nam poslali sporočilo, da so različni značaji sposobni sobivati v zahtevnih razmerah, nas raje posiljujejo z grotesknimi prizori nasilnega seksa, ženskih pretepaških dvobojev in nepogrešljive abecede kletvic. Vse to je tudi sicer del naših življenj, a se na srečo dogaja za štirimi stenami, v kakšnem parku, tudi na ulici, vendar temu ne prisostvuje na tisoče zvedavih oči. Spodbujati in celo propagirati nasilje pa je vredno odločnega protesta in gledalci so z nizkim interesom barovcem jasno dali vedeti, da jih hrčki, zaprti v betonski terarij brez naravne svetlobe, ne zanimajo.
Večkrat me kdo pokliče in vpraša za mnenje, ali se je vredno prijaviti v tak šov, in brez pomisleka jim odsvetujem, da se smešijo in preizkušajo svoje živce pred javnostjo. Zakaj biti del projekta, ki poneumlja, ko pa lahko drugače opozoriš nase. Večina je sicer prepričana, da so močni in bodo zlahka kos težki psihični vojni, a se hitro vdajo. Le kako se ne bi, če so navadne sive miške v poizkusu, katerega edini namen je obrniti čim več denarja z oglasi in poteptati človeško dostojanstvo. Sprva so se branili z razlago, da gre za družbeni eksperiment, vendar so pogrnili na celi črti, saj ni nobena umetnost v prostor zapreti najbolj nasprotne si karakterje in čakati, kdaj bo eskaliralo.
Bistveno težje je ponuditi na ogled nekaj edukativnega, pri čemer iz negativnih okoliščin ustvariš poučno gradivo za ozaveščanje o raznoraznih pasteh. Skrajni čas je, da od psihedelije stopimo nazaj k razumu. To funkcijo so prevzeli mladinski filmi, najbolj aktualen je doma in na tujem nagrajeni Gajin svet, ki vabi otroke in njihove starše v kinematografe, da se odpočijejo od bedastih trivialnih televizijskih programov in se nahranijo s kakovostnim, predvsem pa poučnim materialom. Izbire je torej na pretek, le odločiti se morate za korak k pameti ali norosti.
O dobri in slabi praksi se lahko te dni prepričamo ob primerjavi Kmetije in Bara. Prva je že na dan premierne uprizoritve postregla z visoko gledanostjo, medtem ko bi bilo za Bar najbolje, če bi ga čim hitreje zaprli. Gledalci, ki po večini spremljajo te programe, se v divji gonji za eksistencialno varnostjo želijo sprostiti in odmakniti od vsakodnevnih problemov, zato se potopijo v paralelni svet navidezne resničnosti.
A hudič odnese šalo, ko so na sporedu prepiranje, poniževanje, celo pretep. Namesto da bi odgovorni ustvarili razmere za širjenje posameznikove ustvarjalnosti, nam poslali sporočilo, da so različni značaji sposobni sobivati v zahtevnih razmerah, nas raje posiljujejo z grotesknimi prizori nasilnega seksa, ženskih pretepaških dvobojev in nepogrešljive abecede kletvic. Vse to je tudi sicer del naših življenj, a se na srečo dogaja za štirimi stenami, v kakšnem parku, tudi na ulici, vendar temu ne prisostvuje na tisoče zvedavih oči. Spodbujati in celo propagirati nasilje pa je vredno odločnega protesta in gledalci so z nizkim interesom barovcem jasno dali vedeti, da jih hrčki, zaprti v betonski terarij brez naravne svetlobe, ne zanimajo.
Večkrat me kdo pokliče in vpraša za mnenje, ali se je vredno prijaviti v tak šov, in brez pomisleka jim odsvetujem, da se smešijo in preizkušajo svoje živce pred javnostjo. Zakaj biti del projekta, ki poneumlja, ko pa lahko drugače opozoriš nase. Večina je sicer prepričana, da so močni in bodo zlahka kos težki psihični vojni, a se hitro vdajo. Le kako se ne bi, če so navadne sive miške v poizkusu, katerega edini namen je obrniti čim več denarja z oglasi in poteptati človeško dostojanstvo. Sprva so se branili z razlago, da gre za družbeni eksperiment, vendar so pogrnili na celi črti, saj ni nobena umetnost v prostor zapreti najbolj nasprotne si karakterje in čakati, kdaj bo eskaliralo.
Bistveno težje je ponuditi na ogled nekaj edukativnega, pri čemer iz negativnih okoliščin ustvariš poučno gradivo za ozaveščanje o raznoraznih pasteh. Skrajni čas je, da od psihedelije stopimo nazaj k razumu. To funkcijo so prevzeli mladinski filmi, najbolj aktualen je doma in na tujem nagrajeni Gajin svet, ki vabi otroke in njihove starše v kinematografe, da se odpočijejo od bedastih trivialnih televizijskih programov in se nahranijo s kakovostnim, predvsem pa poučnim materialom. Izbire je torej na pretek, le odločiti se morate za korak k pameti ali norosti.
