NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: V Prekmurje na big mac
Tudi viljamovka s hruško, kuhano vino in cesarski praženec na današnjih smučiščih so iz vrečke.
Odpri galerijo
Franc Mesarič in Lojze Logar sta v Murski Soboti govorila v sodobnih umetniških oblikah takrat, ko je to v New Yorku govoril Andy Warhol. FOTO: FRANC MESARIČ, GRILL 1974
V Murski Soboti so odprli McDonalds. Doslej so se lokalni najstniki vozili v najbližjega v Maribor ali Fürstenfeld v Avstriji. Doslej so tudi šolski izleti, naravoslovni, športni in kulturni dnevi, na katerih naj bi mularija prvič prestopila ustanove, kot so opera ali podobne, v svoji zamolčani različici vedno imele en obvezni postanek. To je bil McDonalds. Tisti v Mariboru, pred tem v Domžalah ali ljubljanskem BTC-ju. Učenci so se vseh teh izletov in izobraževalnih potovanj veselili prav zaradi tega postanka.
Medtem ko drugi otroci odraščajo v zdravem okolju sodobnega sveta, so pač pomurska deca še vedno rasla na bujti repi in zoblu pa lüku in se vsakega teh postankov v restavraciji z velikim m-jem veselila kot aborigini vžigalnika. Končno smo ga sedaj dobili. Da bodo lahko tudi pomurski otroci odrasli v zdravem okolju z vsem dobrotami in dosežki današnje civilizacije, posledično pa tudi sami znali razlikovati, kaj je in kaj ni za njih. Mnogo jih je, ki se ob teh besedah zgražajo, ker da ta nezdrava hrana reže nepopravljivo sled v idilo pomurske kulinarike. Na te hipokritične pomisleke lahko odgovorimo zelo kratko. Bul šit. Mit o vrhunski lokalni kulinariki je neke vrste »nacionalni občutek«.
Turistični pik, ki je daleč od neke realnosti. Dejstvo je, da je večina, več kot osemdeset odstotkov hrane, ki se na svetu poje v restavracijah, tako imenovani fast food. Dejstvo je, da so prav generacije, ki so sedaj naglasnejše in se najbolj zavzemajo za stare dobre čase, kupovale na soboški tržnici pridelke od lokalnih kmetov in prav te, lokalne pridelke, ki so imeli svoj nepozabljivi primarni okus, na koncu začinile z eno žličico vegete. Tisto »začimbo«, ki so jo prek prve kuharske oddaje, ki je bila rolana na televiziji, uspeli spraviti v vsako gospodinjstvo. Še več, fenomen vegete je bil, da se poda k vsem in vedno. In ljudje so jo mešali v vsako jed in vedno. Naj bo riba, župa, krompir ali pečenka. In zanimivo je, da se je res podala k vsemu, in posledično je vse, kar se je domačega pojedlo, imelo svoj prepoznavni in enotni okus.
Po vegeti. In tako so odraščale mnoge generacije in njihovi otroci in so se navadile na ta okus. Ni kriva vegeta, da je po krivem ne obtožujemo, gre pač za vrhunsko marketinško izvedeno akcijo, ki bi si jo danes želelo izvesti marsikatero »uspešno« podjetje. Tudi v drugih jedeh so se ljudje navlekli na mononatrijev glutaminat, ki je del marsikatere industrijsko procesirane hrane. In so prišli novi časi in so se pojavili kebapi, ki jih prav tista na vegeto navlečena generacija nikakor ne priznava kot hrane. In tako gre svet naprej. Ko pridemo na najpomembnejšo lovsko veselico v regiji in nam postrežejo z njihovo najbolj znamenito jedjo, ki po navadi poide prva, niti ne pomislimo, da je v tisti imenitni omaki dodana vrečka gobove župe. In nam spet glutaminat naredi dan lep. »Najlepša stvar v Tokiu je McDonalds.
Najlepša stvar v Stockholmu je McDonalds. Najlepša stvar v Firencah je McDonalds. Peking in Moskva še nimata najlepše stvari.« To je izjava slovitega Andya Warhola iz časov, ko Peking in Moskva še nista imela restavracije v velikim m-jem. Warhol, kot apologet popularne kulture, ja kazal na ikone sodobnega potrošništva. Takrat, ko je to bilo novo, a se je videla tendenca, v katero smer se svet giblje. Tudi viljamovka s hruško, kuhano vino in cesarski praženec na današnjih smučiščih so iz vrečke. Tudi natakar v pumparcah je Slovak ali Madžar in ni avtohtoni Pohorec ali Tirolec. Pumparce nosi samo v službi, je kot voščena lutka lokalnega kmeta, da bi se gostje počutili domače. Fejk, bi rekli. Kot umetni joški. To je danes. In prav takrat, ko je Warhol opozarjal na ikone popularne kulture, je tudi Lojze Logar v Murski Soboti ustvarjal pop art.
In prav takrat je Franc Mesarič v Murski Soboti ustvarjal fotorealizem. Prekmurska umetnost je bila »v času« takrat, ko se je enaka umetnost ustvarjala v svetu. Takrat ko je Warhol o tem govoril v New Yorku, sta Logar in Mesarič to govorila v Murski Soboti. Prvi M pa smo dobili šele petdeset let po tem. Sam sem tista generacija, ki je doživela prihod prvih pritiklin popularne kulture v varaš. Prvi hot dog v mestu v »Park bauti« in prva pica v Podmornici. Pa ne morem reči, da smo to popularno kulturo živeli v času, ko jo je živel svet, še posebno ko pomislim, da je naš stari oče Fišer uvedel konzervni oddelek v Benkojevi fabriki že pred drugo svetovno vojno.
Pa je Andy Warhol nato potreboval trideset let, da je iz konzerve naredil ikono in poimenoval svoj studio na Union Squaru fabrika. Končno smo tudi v Pomurju dobili restavracijo z velikim m-jem. Tako bodo tudi naša deca odslej lahko normalno odraščala in vzpostavila normalen odnos do vseh pridobitev sodobne družbe. Pri nas v familiji tiste začimbe na v nikoli nismo uporabljali. Mogoče pa smo prav zaradi tega nekoliko čudni. Dobrodošli.
Tudi viljamovka s hruško, kuhano vino in cesarski praženec na današnjih smučiščih so iz vrečke.
Medtem ko drugi otroci odraščajo v zdravem okolju sodobnega sveta, so pač pomurska deca še vedno rasla na bujti repi in zoblu pa lüku in se vsakega teh postankov v restavraciji z velikim m-jem veselila kot aborigini vžigalnika. Končno smo ga sedaj dobili. Da bodo lahko tudi pomurski otroci odrasli v zdravem okolju z vsem dobrotami in dosežki današnje civilizacije, posledično pa tudi sami znali razlikovati, kaj je in kaj ni za njih. Mnogo jih je, ki se ob teh besedah zgražajo, ker da ta nezdrava hrana reže nepopravljivo sled v idilo pomurske kulinarike. Na te hipokritične pomisleke lahko odgovorimo zelo kratko. Bul šit. Mit o vrhunski lokalni kulinariki je neke vrste »nacionalni občutek«.
Turistični pik, ki je daleč od neke realnosti. Dejstvo je, da je večina, več kot osemdeset odstotkov hrane, ki se na svetu poje v restavracijah, tako imenovani fast food. Dejstvo je, da so prav generacije, ki so sedaj naglasnejše in se najbolj zavzemajo za stare dobre čase, kupovale na soboški tržnici pridelke od lokalnih kmetov in prav te, lokalne pridelke, ki so imeli svoj nepozabljivi primarni okus, na koncu začinile z eno žličico vegete. Tisto »začimbo«, ki so jo prek prve kuharske oddaje, ki je bila rolana na televiziji, uspeli spraviti v vsako gospodinjstvo. Še več, fenomen vegete je bil, da se poda k vsem in vedno. In ljudje so jo mešali v vsako jed in vedno. Naj bo riba, župa, krompir ali pečenka. In zanimivo je, da se je res podala k vsemu, in posledično je vse, kar se je domačega pojedlo, imelo svoj prepoznavni in enotni okus.
Franc Mesarič in Lojze Logar sta v Murski Soboti govorila v sodobnih umetniških oblikah takrat, ko je to v New Yorku govoril Andy Warhol. FOTO: FRANC MESARIČ, GRILL 1974
Po vegeti. In tako so odraščale mnoge generacije in njihovi otroci in so se navadile na ta okus. Ni kriva vegeta, da je po krivem ne obtožujemo, gre pač za vrhunsko marketinško izvedeno akcijo, ki bi si jo danes želelo izvesti marsikatero »uspešno« podjetje. Tudi v drugih jedeh so se ljudje navlekli na mononatrijev glutaminat, ki je del marsikatere industrijsko procesirane hrane. In so prišli novi časi in so se pojavili kebapi, ki jih prav tista na vegeto navlečena generacija nikakor ne priznava kot hrane. In tako gre svet naprej. Ko pridemo na najpomembnejšo lovsko veselico v regiji in nam postrežejo z njihovo najbolj znamenito jedjo, ki po navadi poide prva, niti ne pomislimo, da je v tisti imenitni omaki dodana vrečka gobove župe. In nam spet glutaminat naredi dan lep. »Najlepša stvar v Tokiu je McDonalds.
Najlepša stvar v Stockholmu je McDonalds. Najlepša stvar v Firencah je McDonalds. Peking in Moskva še nimata najlepše stvari.« To je izjava slovitega Andya Warhola iz časov, ko Peking in Moskva še nista imela restavracije v velikim m-jem. Warhol, kot apologet popularne kulture, ja kazal na ikone sodobnega potrošništva. Takrat, ko je to bilo novo, a se je videla tendenca, v katero smer se svet giblje. Tudi viljamovka s hruško, kuhano vino in cesarski praženec na današnjih smučiščih so iz vrečke. Tudi natakar v pumparcah je Slovak ali Madžar in ni avtohtoni Pohorec ali Tirolec. Pumparce nosi samo v službi, je kot voščena lutka lokalnega kmeta, da bi se gostje počutili domače. Fejk, bi rekli. Kot umetni joški. To je danes. In prav takrat, ko je Warhol opozarjal na ikone popularne kulture, je tudi Lojze Logar v Murski Soboti ustvarjal pop art.
In prav takrat je Franc Mesarič v Murski Soboti ustvarjal fotorealizem. Prekmurska umetnost je bila »v času« takrat, ko se je enaka umetnost ustvarjala v svetu. Takrat ko je Warhol o tem govoril v New Yorku, sta Logar in Mesarič to govorila v Murski Soboti. Prvi M pa smo dobili šele petdeset let po tem. Sam sem tista generacija, ki je doživela prihod prvih pritiklin popularne kulture v varaš. Prvi hot dog v mestu v »Park bauti« in prva pica v Podmornici. Pa ne morem reči, da smo to popularno kulturo živeli v času, ko jo je živel svet, še posebno ko pomislim, da je naš stari oče Fišer uvedel konzervni oddelek v Benkojevi fabriki že pred drugo svetovno vojno.
Končno smo tudi v Pomurju dobili restavracijo z velikim m-jem. FOTO: REUTERS
Pa je Andy Warhol nato potreboval trideset let, da je iz konzerve naredil ikono in poimenoval svoj studio na Union Squaru fabrika. Končno smo tudi v Pomurju dobili restavracijo z velikim m-jem. Tako bodo tudi naša deca odslej lahko normalno odraščala in vzpostavila normalen odnos do vseh pridobitev sodobne družbe. Pri nas v familiji tiste začimbe na v nikoli nismo uporabljali. Mogoče pa smo prav zaradi tega nekoliko čudni. Dobrodošli.
