Kolumna Marije M. Kotnik: Psihiči
Te dni sem se večkrat znašla sredi razprav, v katerih je ta ali oni prijavil, da bi morala država na zdravljenje. Pa kak politik oziroma njeno vodstvo tudi.
Nisem se preveč vmešavala v razprave, sem pa o njih, v miru svojih štirih sten, resno razmišljala. In se poigravala z vprašanjem, kam naj sploh pošljemo državo na zdravljenje. Spomnila sem se zapisa v eni od moževih knjig, ki jih tako rad »golta«, kako je slavni rimski govornik in državnik Mark Tulij Cicero, ki je sicer napisal kakih sto del, zelo močno sovražil prazno besedičenje. Nekoč je, vsaj tako piše zgodovina, v Forumu poslušal zagovornika, ki je kazal na varovanca in izumetničeno poudarjal: »Ta izredni človek, ki ga je mati devet mesecev nosila pod srcem …« Cicero ga je ustavil z besedami: »Ali morda druge matere nosijo otroke v žepu?«
Cicero, ki je veliko prispeval k širitvi grške kulture v rimski državi, seveda ni mogel vedeti, da bo čez dve tisočletji (in še nekaj malega čez) v imperiju, imenovanem Slovenija, imel vrsto posnemovalcev, no, retorikov, ki govorijo kar tja v tri dni. Vendar, če je bil Cicero Retorik z velikim »R«, imamo pri nas, se mi zdi, retorikov z večinoma malim »r« pa vsaj dober milijon.
Toliko praznega besedičenja, kot ga lahko slišim(o) dandanes, v svojem polstoletnem življenju še nisem slišala. Pa ne zgolj besedičenja brez besed. In sem za hip pomislila, čeprav ne vem, ali sploh smem v tem predvolilnem trenutku sploh razmišljati, da vsi čutimo, da je s kliničnim stanjem Slovenije in njenih državljanov nekaj narobe. Razen samovšečnežev, ki iz svoje samohvalne kože pač ne zmorejo. In s tem se hitro poglablja tudi razkol, ki je razviden v socialnem in političnem sistemu. In psihološko-psihiatričnem tudi.
Slišim in berem tudi, da v Sloveniji, menda najuspešnejši državi na svetu, kot me vsak dan prepričujejo politični veljaki, primanjkuje bolnišničnih kapacitet, še najbolj za psihiatrijo. Že pred leti so strokovnjaki skoraj natančno ocenili, da je duševno zdravje ljudi gotovo eno izmed zelo pomembnih vprašanj sodobne družbe. Izvedeli smo tudi, da za različnimi duševnimi boleznimi po svetu trpi okoli pol milijarde ljudi. Zgolj v Evropi je po ocenah skoraj 190 milijonov obolelih. V Sloveniji jih je tudi vedno več.
Poldrugo desetletje mineva, odkar je izšla neavtorizirana biografija Toma Cruisa, katere izdaje njegovim odvetnikom ni uspelo preprečiti, in od objave dotlej tajnih posnetkov igralca, ki se je razgovoril o svojem videnju scientologije.
Izkazalo se je, kot se spomnim, da scientologi zvesto branijo svojega vzornika, ki naj bi bil žrtev organizirane kampanje proti njemu in njegovim privržencem. Drzne in dvomljive trditve ustanovitelja scientologije, avtorja znanstvene fantastike L. Rona Hubbarda, da lahko scientologija zdravi zasvojenost, rehabilitira kriminalce ter popolnoma nadomesti psihiatrijo in psihologijo, pa so bile le del razlogov, zakaj je nova religija sicer (pri)dobila toliko nasprotnikov. Še več pa se jih obregne ob njeno pehanje za denarjem, močjo in vplivom. V tujini! Pri nas pa …? Ne vem, zakaj me prav scientologija tako spominja na »tukaj in zdaj na senčni strani Alp« v za zdaj še moji deželi, v kateri krepko zmanjkuje prostora na psihiatriji. Le kam bomo dali vse, potrebne zdravljenja? Na psihiatrijo ne, ker ni prostora. Žal bodo pač še kar prosto hodili po sveti nam materi zemljici in govorili tja v tri dni!
