Kolumna Marije M. Kotnik: Dan pozneje!
Predsednik Evropskega sveta Charles Michel je minule dni obiskal Kijev. »V srce svobodne in demokratične Evrope,« je zapisal v tvitu, ki ga je pospremil s fotografijo na železniški postaji v ukrajinski prestolnici.
Še eden v nizu obiskov, ki bodo ali pa ne bodo privedli do kakega premika v lepšo, boljšo prihodnost. Vemo, še kako dobro, da vsak premik še ne pomeni nujno premika na bolje, kvečjemu na slabše. Močno na slabše.
O obiskih imam svoje mnenje. Poslušam, kako bomo s takim ali drugačnim pristopom povečali turistični obisk. Z obiski sosedov, Italijanov, Avstrijcev, celo Hrvatov se radi pohvalimo poleti, še najraje pa jeseni, ko štejemo turistične denarce.
Imam pa tudi slabe izkušnje z obiski. Še posebno ko si na obiskih nekdo vzame pravico, da je med vsemi on edini zveličavni in edini, ki sme govoriti. Zato se v zadnjem času vse bolj nerada odpravljam na nekatere obiske.
Ko se namreč vrnem domov, še kar čutim grenak priokus.
Tako kot ga še zdaj, le nekaj ur po volilni nedelji. Ne vem, zakaj; pač!
In se spomnim na afero Watergate, ki je pokazala, da se ameriška demokracija zmore prebiti tudi skozi najtežavnejša obdobja, celo odstavljajoč predsednika. V moji deželi pa imamo ta problem, da nismo le majhni, smo tudi malenkostni, zamerljivi …
Nixonu so počasi odpustili grehe, v Sloveniji pa se še vedno pogajamo o nekakšnih spravah v zvezi z drugo svetovno vojno in tem, ali ima kdo večjega ali manjšega … In ne pridemo nikamor. Kvečjemu stopimo nazaj!
Pred časom, ko so bili vsi še živi, sem opazovala fotografijo na naslovnici neke politične revije (seveda, tuje), kako v State Departmentu (na ameriškem zunanjem ministrstvu) pijejo kavo vsi skupaj, od Kissingerja do Madeleine Albright, ker je vsako mnenje koristno. Pri nas kakemu zunanjemu ministru niti na pamet ne pride, da bi za nasvet pobaral kakega izkušenejšega. Seveda ne, saj je vsak prepričan o svojem »jaz sem najbolj izkušen«!
Ko se v današnjem ponedeljku obračam nazaj, v minule dni, tedne, se mi vse bolj dozdeva, da so nam tisti, ki so si prigrabili vrh Triglava in najglobljo morsko točko pred Piranom (vsaj tako je bilo videti na teve spotih), še enkrat sporočili, da smo velik narod. Da še vedno znamo sejati brokoli, solato, peteršilj, zelje … kumare, bučke. In luščiti bučke. Kot del človeške rase pa smo povsem nepredvidljivi. Se zdi, da hudo manj kot ovce in koze, ki sicer ob vsakem času dobro vedo, kam iti, kje imajo svoj hlev. So pač organizirane; tudi v glavah.
Učili so nas, se spomnim, da so velike demokracije, kot je ameriška, morda tudi francoska in nemška, nemara pa tudi kaka manjša, sposobne samoočiščenja, katarzičnosti. Naša mala, minimalna slovenska državica pa ni sposobna počistiti za seboj niti pri nekaj zabojnikih z orožjem, bančnih luknjah, z lažnivimi kljukci, slovenskimi baroni Münchausni …
Bo še kako držalo, da manjši ko je nekdo, bolj je sprenevedav, bolj se pretvarja in bolj si laže. Za Slovenijo pač velja, da SMO bolj sprenevedavi, bolj se pretvarjamo in bolj si lažemo. In tudi to opažam na različnih obiskih, pa strah me je, da bom to prepoznavala tudi v vsakdanjem političnem življenju od danes, ponedeljka, po super nedelji, naprej. Jutri, pojutrišnjem … Upam, da res ne!
