NA KOŽO
Kolumna Domna Mala: Obračal bi se v grobu
Včasih smo pisali veliko več, saj se še spomnite spominskih knjig in dnevnikov, v katera so zlasti dekleta izlivala svoje srčne bolečine.
Odpri galerijo
Veter je v sredo ironično odpihnil prav streho kranjske Gimnazije Franceta Prešerna. Dijaki zato včeraj niso imeli pouka in so lahko doma prešerno razmišljali o Prešernu in njemu posvečenem jutrišnjem prazniku. Ha, ha, seveda niso. O kulturi in njenem pomenu za slovensko žitje in bitje bodo pač danes in jutri govorili odrasli, ki to morajo zavoljo svojega poslanstva, smetana politike in kulture, najpomembnejša pa bo drevišnja podelitev Prešernovih nagrad. Potem bo naš prvi poet spet poniknil, se slišal samo še v himni ob morebitni športni zmagi, stiskajmo pesti, da na Zlati lisici ali v Planici. Pa osnovnošolci in dijaki ga bodo kleli ob študiranju Sonetnega venca.
Prešeren je sinonim za kulturo, to pa bi morali ozaveščati vse leto, mladi in stari. Toda mednarodne raziskave kažejo, da Slovenci vse manj beremo, še takrat pa – to je moje opažanje – v roke jemljemo šund literaturo, najraje mehko oplatničene krimiče in doktor romane brez vsakršnega vsebinskega in slogovnega presežka. Še huje je s podmladkom, bojda našim upanjem, ki nos najraje vtakne v knjige v angleščini, recimo Igro prestolov ali sago Somrak. Saj je lepo, da pilijo svoje znanje tujega jezika, toda – ker tudi filme gledajo na Netflixu, brez podnapisov – nazadnje govorijo angleško skoraj bolje od materinščine. Nedavno sem se pogovarjal z enim takšnih najstnikov in je sredi stavka obstal, joj, kako se že reče v slovenščini, ter izstrelil – angleško sopomenko!
In ne gre samo za branje, ampak tudi pismenost. Ko izzvenijo šolski spisi, odložimo svinčnike tako rekoč za vedno. Včasih smo pisali veliko več, saj se še spomnite spominskih knjig in dnevnikov, v katera so zlasti dekleta izlivala svoje srčne bolečine, jaz sem sestavljal tudi pisma, sploh tisto leto v vojski in sploh punci. Ki mi je tudi napisala pismo: da jo je ob dolgih samotnih popoldnevih, ker sem bil tisoč kilometrov stran, v Makedoniji, tolažil en frajer, in se je pač zgodilo, kar se je, in da naj to poskušam razumeti.
Razumem, da je šla tehnologija naprej, toda facebook, twitter, instagram, sms-sporočila ubijajo jezik: njihovi uporabniki hočejo (in morajo zaradi prostorske omejenosti) čim več povedati s čim manj besedami, ki jih zategadelj krajšajo in drugače mesarijo, če je bolj priročno, uporabljajo anglizme, ločila pa dosledno ignorirajo. Če sploh še znajo prav postaviti vejico in uporabljati dvojino.
Morda sem črnogled, a za slovenski jezik, ki je veličasten, me resnično skrbi. Ne da bi izginil, ampak da bo v vseh svojih razsežnostih in bajnem besednem zakladu končal bedno okleščen in pomešan z angleškimi izrazi kot karikatura samega sebe. Tega ne bi smeli dovoliti: za naš jezik, s Prešernom naprej!
Prešeren je sinonim za kulturo, to pa bi morali ozaveščati vse leto, mladi in stari. Toda mednarodne raziskave kažejo, da Slovenci vse manj beremo, še takrat pa – to je moje opažanje – v roke jemljemo šund literaturo, najraje mehko oplatničene krimiče in doktor romane brez vsakršnega vsebinskega in slogovnega presežka. Še huje je s podmladkom, bojda našim upanjem, ki nos najraje vtakne v knjige v angleščini, recimo Igro prestolov ali sago Somrak. Saj je lepo, da pilijo svoje znanje tujega jezika, toda – ker tudi filme gledajo na Netflixu, brez podnapisov – nazadnje govorijo angleško skoraj bolje od materinščine. Nedavno sem se pogovarjal z enim takšnih najstnikov in je sredi stavka obstal, joj, kako se že reče v slovenščini, ter izstrelil – angleško sopomenko!
In ne gre samo za branje, ampak tudi pismenost. Ko izzvenijo šolski spisi, odložimo svinčnike tako rekoč za vedno. Včasih smo pisali veliko več, saj se še spomnite spominskih knjig in dnevnikov, v katera so zlasti dekleta izlivala svoje srčne bolečine, jaz sem sestavljal tudi pisma, sploh tisto leto v vojski in sploh punci. Ki mi je tudi napisala pismo: da jo je ob dolgih samotnih popoldnevih, ker sem bil tisoč kilometrov stran, v Makedoniji, tolažil en frajer, in se je pač zgodilo, kar se je, in da naj to poskušam razumeti.
Razumem, da je šla tehnologija naprej, toda facebook, twitter, instagram, sms-sporočila ubijajo jezik: njihovi uporabniki hočejo (in morajo zaradi prostorske omejenosti) čim več povedati s čim manj besedami, ki jih zategadelj krajšajo in drugače mesarijo, če je bolj priročno, uporabljajo anglizme, ločila pa dosledno ignorirajo. Če sploh še znajo prav postaviti vejico in uporabljati dvojino.
Morda sem črnogled, a za slovenski jezik, ki je veličasten, me resnično skrbi. Ne da bi izginil, ampak da bo v vseh svojih razsežnostih in bajnem besednem zakladu končal bedno okleščen in pomešan z angleškimi izrazi kot karikatura samega sebe. Tega ne bi smeli dovoliti: za naš jezik, s Prešernom naprej!
