NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Bukve
Ljudstva s pozno pisano besedo so prikrajšana, bore malo vedo o sebi, nič o svojih začetkih.
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: Denisik11/getty Images
Končuje se teden, namenjen knjigi. Času in razmeram primerno smo ga Slovenci obeležili še z drugim Sejmom s kavča, na katerem bo vse do jutri moč kupiti prek 500 knjig, ki jih ponuja več kot pet desetnij slovenskih založnikov. Včeraj smo imeli celo svetovni dan knjige, 23. april je pač neki simbolni datum, na katerega je naključno ali ne preminilo več znamenitih in slovitih peres, omenim naj le Williama Shakespeara in Miguela de Cervantesa.
Časa, da jih vzamemo v roke, smo v teh epidemičnih štirinajstih mesecih zaprtja, izolacije in osamljenosti imeli več kot dovolj. A nimam vtisa, da smo ga pretežno izkoristili za branje. Škoda. Kajti knjiga je nekaj najlepšega, kar se je zgodilo človeku v njegovem razvoju. Spremlja ga neverjetnih šest tisočletij, Sumerci, Babilonci, Heiti in Asirci so že 4000 let pred našim štetjem kracali na glinene tablice, Egipčani celo na papirus. Knjiga je med najgenialnejšimi izumi človeštva. Le ona lahko za vekomaj ohrani, kar so si ljudje izmislili, domislili, primislili, vse, kar se je z njimi zgodilo in ne zgodilo. V nasprotju s človeškim spominom in povedjo, ki sta nezanesljiva, kratka, predvsem pa omejena z rojstvom in smrtjo. Zdi se mi, da lahko z njeno pomočjo hipoma odgovorim na vsa vprašanja tega sveta, se pogovarjam z ljudmi iz zore civilizacije. V knjigah piše, kako je Gilgameš najbrž ne prvi iskal nesmrtnost, egipčanska Knjiga mrtvih je bila napisana zavoljo živih, Schliemann je Homerjevo in ostale Troje našel po knjigi. Ter še in še. Nastajale so stoletja pred Gutenbergom, spomnimo se srednjeveških menihov z gosjimi peresi, Kitajcev s čopiči pa seveda Majev, o katerih vemo tako malo predvsem zaradi krvoločnih Špancev, sicer enega najbolj pismenih ljudstev na svetu. Nasploh so ljudstva s pozno pisano besedo prikrajšana, bore malo vedo o sebi, nič o svojih začetkih. So brez prave zgodovine. Tudi Slovani. Imamo nekaj bajk o vilah, Svarunu, močvirnem Zakarpatju, zgodbo o Ajdovski deklici. Malo. Premalo.
Morda tudi zato Slovenci za knjige vsakoletno namenimo manj denarja kot denimo za loto. A – roko na srce – še vedno dostojno veliko. Povprečno med 35 in 40 evrov, za stavne lističe denimo 50. Že res, da sedmica na lotu napolni žepe, zato pa dobra knjiga napolni dušo. Sploh pa nobena med njimi ni tako slaba, da ne bi bila za kaj koristna. Govorim o knjigah na papirju. Le one imajo dušo, ekran je zgolj kocka ledu.
Časa, da jih vzamemo v roke, smo v teh epidemičnih štirinajstih mesecih zaprtja, izolacije in osamljenosti imeli več kot dovolj. A nimam vtisa, da smo ga pretežno izkoristili za branje. Škoda. Kajti knjiga je nekaj najlepšega, kar se je zgodilo človeku v njegovem razvoju. Spremlja ga neverjetnih šest tisočletij, Sumerci, Babilonci, Heiti in Asirci so že 4000 let pred našim štetjem kracali na glinene tablice, Egipčani celo na papirus. Knjiga je med najgenialnejšimi izumi človeštva. Le ona lahko za vekomaj ohrani, kar so si ljudje izmislili, domislili, primislili, vse, kar se je z njimi zgodilo in ne zgodilo. V nasprotju s človeškim spominom in povedjo, ki sta nezanesljiva, kratka, predvsem pa omejena z rojstvom in smrtjo. Zdi se mi, da lahko z njeno pomočjo hipoma odgovorim na vsa vprašanja tega sveta, se pogovarjam z ljudmi iz zore civilizacije. V knjigah piše, kako je Gilgameš najbrž ne prvi iskal nesmrtnost, egipčanska Knjiga mrtvih je bila napisana zavoljo živih, Schliemann je Homerjevo in ostale Troje našel po knjigi. Ter še in še. Nastajale so stoletja pred Gutenbergom, spomnimo se srednjeveških menihov z gosjimi peresi, Kitajcev s čopiči pa seveda Majev, o katerih vemo tako malo predvsem zaradi krvoločnih Špancev, sicer enega najbolj pismenih ljudstev na svetu. Nasploh so ljudstva s pozno pisano besedo prikrajšana, bore malo vedo o sebi, nič o svojih začetkih. So brez prave zgodovine. Tudi Slovani. Imamo nekaj bajk o vilah, Svarunu, močvirnem Zakarpatju, zgodbo o Ajdovski deklici. Malo. Premalo.
Morda tudi zato Slovenci za knjige vsakoletno namenimo manj denarja kot denimo za loto. A – roko na srce – še vedno dostojno veliko. Povprečno med 35 in 40 evrov, za stavne lističe denimo 50. Že res, da sedmica na lotu napolni žepe, zato pa dobra knjiga napolni dušo. Sploh pa nobena med njimi ni tako slaba, da ne bi bila za kaj koristna. Govorim o knjigah na papirju. Le one imajo dušo, ekran je zgolj kocka ledu.
