Gašper Lubej: Otroci socializma

Videli smo klasično partijsko čistko. Tovariša sta si že večkrat prišla navzkriž, a tokrat je šlo na nož. Ljubljeni vodja je bil ogrožen, njegov soborec, soustanovitelj partije, je šel predaleč. Formalnopravno je v partiji sicer še vedno številka dve, a so ga že izbrisali s spletne strani. Ljubljeni vodja, ugledni pravnik, si to lahko privošči, čeprav postopek izključitve številke dve​ formalnopravno še ni končan. Znotraj partije pač veljajo nekoliko bolj ohlapna pravila.

Milan Brglez ve, da se lahko v 15 dneh pritoži na izključitev iz SMC, a se tudi zaveda, da je v partiji, katere soustanovitelj je bil, le še zgodovina. Dokler je javno prakticiral tovariško kritiko, ki pod vprašaj ni postavljala prvenstva ljubljenega vodje, je nekako šlo. Ko se je začel spogledovati z mestom vodje partije, je bil odstavljen bliskovito. Prav zabavno je opazovati, kako tovariše vedno znova pretrese spoznanje, da kar naenkrat niso vredni počenega groša. Kar seveda ni samo fenomen tovarišev v SMC.
Še bolj zabavno se je zakopati v partijske arhive ali v medijske zapise. Izbrskal sem intervju, ki sem ga naredil nekaj mesecev potem, ko je ljubljeni vodja prevzel vodenje levosredinske triperesne deteljice. Zakaj verjame, da SMC ne bo doletela usoda LDS? »Dolgoročno so vse usode enake, vsi nekoč prenehamo obstajati, tudi stranke in ljudje. Gre bolj za to, da si želim, da bi SMC opravila nalogo. Če je to mogoče v dveh letih, bom zadovoljen in se lahko umaknem. Če za to potrebujemo šest ali osem let, bom vesel, če nam jih bo dano izkoristiti.«

Veliko je politikov, ki so bili tu samo za en mandat, a se potem niso znali umakniti. »To je težava človeške narave. Strinjam se in si samo želim, da me ne bi prevzela kakšna prevelika sla po oblasti.«


Ljubljenega vodjo je sla po oblasti ne samo prevzela, ampak tudi pojedla. Intervju sem naslovil z Otrok socializma, ki pozna slepe ulice socializma. Cerar je sebe sicer že prej v nekem pogovoru označil za otroka socializma, meni pa je razložil, da so njegove odlike solidarnost, povezanost, koherentnost družbe, a da je šlo za režim, ki je zašel v slepo ulico.

Bojim se, da ljubljeni vodja leta 2018 ponavlja partijske vzorce. Kar seveda ni samo fenomen tovarišev v SMC. Način bliskovite Brglezove izključitve veliko pove o SMC, a tudi o tovarišu Milanu, ki se zdaj predstavlja kot žrtev čistke.

Ne vemo, ali je bil znotraj partije res tako kritičen, kot javno razglaša zdaj, ko ni več v njej. Vemo pa, kaj je javno govoril o sporih s tovarišem Mirom. Večkrat smo ga slišali reči, da mediji napihujejo spor med njim in Cerarjem, o različnih mnenjih dveh tovarišev glede sodelovanja SMC z SDS pa je tik pred izključitvijo dejal, da »se v javnosti poskuša umetno ustvarjati razliko na tej točki«.

Ko so ga vrgli iz tovarišije, je v žalostinki na facebooku med drugim zapisal: »... ker sem nasprotoval temu, da gre SMC v koalicijo s SDS, me je danes IO SMC na predlog generalnega sekretarja SMC, gospoda Jožeta Artanaka, 'vrgel' iz SMC.«
O hipokriziji Cerarja na to temo ne velja izgubljati besed: »Odkar SMC obstaja, se želi prikazati, da pri nas obstajajo razkoli. Tega v SMC ni. Smo svobodomiselna stranka, imamo različna mnenja, ki jih potem uskladimo in nastopamo enotno.« Tako je govoril ljubljeni vodja 13. junija, torej pičlih 13 dni pred odstranitvijo tovariša Milana, katere povod je bil usodni intervju, v katerem je tovariš izrazil namero, da bi bil morebiti lahko kompromisni kandidat za predsednika parlamenta. Ob tem seveda ni pozabil omeniti, da bi se le začasno žrtvoval na tej funkciji in da načeloma podpira kandidaturo ljubljenega vodje.

Najbolje bi bilo, če bi se otroci socializma lepo dogovorili o tovariški vladi, katere okostje bi bili dobri poznavalci partijskih čistk. Tako bi lahko učinkovito odstavljali neposlušne in postavljali poslušne kadre. V te namene bi pridno gojili tudi tovariško samokritiko. Vlado in koalicijske partije bi v dobrobit domovine od znotraj spreminjali na boljše kot v najboljših časih socializma, ko so v te namene tudi najbolj sposobni vstopali v partijo. Skupaj bi peli, naj cveti tisoč cvetov.
To bi bila vlada, katere vrhovni ljubljeni vodja bi bil lahko brez težav tudi nekdanji komunist Janez Janša. Ne vem, zakaj poleg tovarišev iz SMC ne bi sodelovali pristni nasledniki zveze komunistov, Socialni demokrati.
Še manj pa mi je jasno, zakaj se vsi otepajo demokratičnih socialistov, tovarišev, zbranih v Levici.