Gašper Lubej: Kompleks predsednika vlade

Novinarsko vprašanje predsedniku vlade je postavila kolegica, katere televizija Nova24TV služi predvsem propagandnim namenom predsednika SDS Janeza Janše, ki ga je Marjan Šarec kot komik oponašal brezhibno. Novinarka je tehtno vprašanje postavila politiku, ki bi se moral po podpisu koalicijske pogodbe s še štirimi partnerji dokončno posloviti od analiziranja dozdajšnje politične prakse in njenih stranpoti ter se spopasti z zapuščino vseh njegovih političnih predhodnikov.

Marjan Šarec se je izognil poštenemu odgovoru na vprašanje, zakaj mu je dozdajšnja finančna ministrica Mateja Vraničar Erman dala košarico. Ne glede na to, kaj si mislite o Novi24TV, vprašanje je bilo na mestu, odgovor pa neresen. Očitno se je mandatar zatekel v taktiko iz svojega komedijantskega obdobja, ki je zahtevalo tudi hitro improvizacijo.

Prodajanje zgodbe, da je Vraničar Ermanovo najprej snubil, potem pa si je po očitkih javnosti, češ da kadrovsko restavrira vlado Mira Cerarja, premislil in predlagal povsem svojega kandidata, lahko sveže izvoljeni mandatar morda proda na kakšni vaški veselici.

Le nekaj dni pred neprijetnim vprašanjem ob podpisu koalicijske pogodbe se je namreč Šarec izognil podobnemu vprašanju, češ da ni pomembno, ali mu je Cerarjeva finančna ministrica dala košarico. Zakaj se je novi mandatar odločil za izmikanje, ko pa je Vraničar Ermanova nedvoumno zapisala, da funkcije ni mogla sprejeti, ker ni dobila minimalnih zagotovil koalicijskih partnerjev, da bodo ukrepi nove vlade finančno vzdržni, najbolje ve on sam.

Spet: ni pomembno, ali ste oboževalec ali kritik ledeno racionalne Vraničar Ermanove, ki v prostem času strogo operiranje s številkami uravnoteža s sodelovanjem v kultu, v društvu Zdrava Atmosfera, ki zavrača vladavino denarja, s katero »človek izgublja svojo človečnost«. Pomembno je, da nekdanji komedijant očitno težko prenaša zavrnitve.

Nezamerljivost, priznavanje napak, samokritika, poslušanje svojih svetovalcev in ostrih kritikov, z vsem tem imajo predsedniki vlad običajno težave. Klasičen primer je Šarčev predhodnik Miro Cerar, ki se je po lovljenju v prvi polovici mandata, ko so ga stari politični lisjaki vozili sem in tja, v drugem polčasu ustalil v percepciji svoje nezmotljivosti ob nedvomnih uspehih države, glede katerih si je domišljal, da so predvsem posledica njegove državniške modrosti.


Za dejstvo, da odličnega gospodarskega stanja, politične stabilnosti in dvotretjinske prevlade levice v parlamentu ni izkoristil za urejanje nekaterih kritičnih področij – zdravstvo je najbolj vnebovpijoč primer –, je bil slep.
Ko postaneš predsednik vlade, se težko izogneš temu, da ne razviješ večvrednostnega kompleksa. To sicer ne velja le za področje politike.

Tovrstnih kompleksašev mrgoli na funkcijah odgovornih urednikov medijev, ki si domišljajo, da so pomembni politični igralci, direktorjev, ki so prepričani, da bi Slovenija brez njih gospodarsko propadla, ali večnih županov in direktorjev javnih podjetij, ki mislijo, da bi brez njih občina šla k vragu v nekaj dneh. Gotovo ste imeli čast spoznati kar nekaj takšnih malih in velikih kompleksašev.

Čeprav je Marjan Šarec sestavil manjšinsko vlado, ga bo s prestola težko odnesti. Predsednika vlade je mogoče zamenjati samo tako, da v parlament vložite predlog za njegovega naslednika, za kar potrebujete absolutno večino 46 glasov. Misija nemogoče glede na zdajšnje razmerje političnih sil. Idealne razmere za razvijanje kompleksa predsednika vlade, ki ga je zelo težko zamenjati.

Seveda je še prezgodaj za sodbo o tem, ali in kako intenzivno se (bo) Šarec upira(l) skušnjavi, ki jo prinaša oblast. Če bo imel med mandatom ves čas v mislih lastne besede ob podpisu koalicijske pogodbe, da bo na koncu štelo samo to, kakšne rezultate bo imela 13. slovenska vlada, bo vse drugo manj pomembno.

Tudi to, ali in kako intenzivno je nekdanjega komika okužil virus večvrednostnega kompleksa predsednika vlade.