NA KOŽO
Komentar Mateja Lahovnika: Razlika je očitna
Namesto da bi les obdelali, raje vsak dan izvozimo za 800 tovornjakov okroglega lesa.
Odpri galerijo
Slovenija je z gozdom ena izmed najbogatejših držav EU. Statistični podatki pa kažejo, da s tem našim naravnim bogastvom še vedno ravnamo kot svinja z mehom. Namesto da bi okrogel les sami predelali in izvozili lesne izdelke z višjo dodano vrednostjo, ga še vedno izvažamo. Slovenija je tako lani izvozila 3,1 milijona kubičnih metrov okroglega nepredelanega lesa.
Na leto izvozimo za okrog 300.000 tovornjakov surovega lesa oziroma v povprečju vsak dan 800 tovornjakov, naloženih z okroglim lesom. Glavnina posekanega lesa konča v sosednji Avstriji in Italiji, kjer ga nato predelajo in pogosto nazaj izvozijo polizdelke ali pohištvo. Več koristi od našega naravnega bogastva kot mi sami imajo tako naši sosedi. Najbolj paradoksalno pri vsem skupaj je, da je na avstrijskih žagah v bližini meje zaposlenih zelo veliko delavcev iz Slovenije, ki so tam precej bolje plačani kot doma.
Statistika tu jasno opozarja, da je nekaj hudo narobe, ker izvažamo takšne količine okroglega nepredelanega lesa v tujino, kjer potem ta isti les obdelujejo slovenski delavci, nazaj pa uvažamo polizdelke in končne izdelke. Podatki tudi kažejo, da ni bilo nobenega razloga za proteste, ko je pred časom ministrstvo za gospodarstvo podprlo tujega investitorja iz Velike Britanije, ki je v Spodnji Savinjski dolini postavil novo moderno žago. Očitno potrebujemo še več modernih lesnopredelovalnih obratov, da bomo sposobni sami predelati lesno maso in ne bomo po nepotrebnem v Avstrijo in Italijo izvažali surovega lesa.
Stanje na področju lesnopredelovalne industrije lepo pojasnjuje, zakaj je dodana vrednost v Sloveniji za tretjino nižja kot v sosednji Avstriji in zakaj so pri sosedih tudi plače sorazmerno višje. Pri nas naravnih virov ne znamo dobro izkoristiti, na avstrijskem Koroškem pa lahko že takoj za mejo opazimo, da cvetita dve panogi, in sicer lesnopredelovalna industrija in turizem. Razlika je očitna. Medtem ko pri nas veliko govorimo o trajnostnem razvoju gospodarstva, naši sosedi na severni strani Alp trajnostni gospodarski razvoj tudi uresničujejo in od tega celo dobro živijo.
Namesto da bi les obdelali, raje vsak dan izvozimo za 800 tovornjakov okroglega lesa.
Na leto izvozimo za okrog 300.000 tovornjakov surovega lesa oziroma v povprečju vsak dan 800 tovornjakov, naloženih z okroglim lesom. Glavnina posekanega lesa konča v sosednji Avstriji in Italiji, kjer ga nato predelajo in pogosto nazaj izvozijo polizdelke ali pohištvo. Več koristi od našega naravnega bogastva kot mi sami imajo tako naši sosedi. Najbolj paradoksalno pri vsem skupaj je, da je na avstrijskih žagah v bližini meje zaposlenih zelo veliko delavcev iz Slovenije, ki so tam precej bolje plačani kot doma.
Statistika tu jasno opozarja, da je nekaj hudo narobe, ker izvažamo takšne količine okroglega nepredelanega lesa v tujino, kjer potem ta isti les obdelujejo slovenski delavci, nazaj pa uvažamo polizdelke in končne izdelke. Podatki tudi kažejo, da ni bilo nobenega razloga za proteste, ko je pred časom ministrstvo za gospodarstvo podprlo tujega investitorja iz Velike Britanije, ki je v Spodnji Savinjski dolini postavil novo moderno žago. Očitno potrebujemo še več modernih lesnopredelovalnih obratov, da bomo sposobni sami predelati lesno maso in ne bomo po nepotrebnem v Avstrijo in Italijo izvažali surovega lesa.
Stanje na področju lesnopredelovalne industrije lepo pojasnjuje, zakaj je dodana vrednost v Sloveniji za tretjino nižja kot v sosednji Avstriji in zakaj so pri sosedih tudi plače sorazmerno višje. Pri nas naravnih virov ne znamo dobro izkoristiti, na avstrijskem Koroškem pa lahko že takoj za mejo opazimo, da cvetita dve panogi, in sicer lesnopredelovalna industrija in turizem. Razlika je očitna. Medtem ko pri nas veliko govorimo o trajnostnem razvoju gospodarstva, naši sosedi na severni strani Alp trajnostni gospodarski razvoj tudi uresničujejo in od tega celo dobro živijo.
