NA KOŽO
Kolumna o človeški sebičnosti: Vsi za edini Svet
Nas bodo podnebne spremembe prisilile, da bi se lotili celo svoje lastne sebičnosti?
Odpri galerijo
Vse bolj se zavedamo nepovratnosti sprememb. Tudi podnebnih, ki nas bičajo z vse bolj ekstremnimi pojavi in opozarjajo, da ne bi bilo modro pozabiti nanje. Žal blaženje širjenja vse bolj nepredvidljivih podnebnih sprememb zahteva boleče spremembe našega življenja, odrekanje brezskrbnemu udobju, ki nam je prehitro in pregloboko zlezlo pod kožo. Nikamor več brez avta, lokali brez klime poleti ostajajo prazni, količine zavržene hrane se iz leta v leto povečujejo. Ob tem se v razvitem svetu prag revščine hitro dviga in je že davno presegel pojem lakote, s katero se je revščina merila nekoč. Vse revščine danes niso več enake.
Vse težje obvladljiv globalni izziv postaja obremenjevanje okolja z emisijami iz energetike, prometa. Potratna osebna vozila, v katerih se vozimo sami, a z mnogo preveč konji za dovoljeni galop 130 km po avtocesti. Tudi električna vozila, ki naj bi nadomestila puhajoče dizelaše, okoljskih vplivov ne morejo pomembno zmanjšati, saj bomo energijo pač črpali iz domačih vtičnic, če bo to seveda še dovoljeno. Energija je pač energija, od nekod jo moraš dobiti, če sem si dobro zapomnila nauke iz fizike. Vse več očitkov o škodljivosti leti tudi na živinorejo, češ da je pomembna potencialna onesnaževalka tega planeta. Zasedala naj bi osemdeset odstotkov kmetijskih površin in povzročala, da se preobjedamo z mesom. Seveda ti očitki ne morejo veljati za vse enako. Države, kjer živinoreja izkorišča naravne vire, zemljo, ki ni primerna za pridelavo žit ali drugih poljščin, ne morejo sprejeti enakih zavez kot tiste, ki proizvedejo pet- in večkratnik lastne porabe hrane živalskega izvora in poleg žit z lastnih polj pokupijo tudi pomemben delež svetovnih presežkov. Da, presežkov – kljub temu da več kot 20 odstotkov svetovnega prebivalstva še vedno trpi lakoto.
Zato bi poleg omejitve porabe hrane v bogatih državah morali najti še način. kako nahraniti revne. Nas bodo podnebne spremembe pripravile do tega – no, prisilile –, da bi se lotili celo svoje lastne sebičnosti in raje vsi skupaj skrbeli za en sam, edini Svet?
Vse težje obvladljiv globalni izziv postaja obremenjevanje okolja z emisijami iz energetike, prometa. Potratna osebna vozila, v katerih se vozimo sami, a z mnogo preveč konji za dovoljeni galop 130 km po avtocesti. Tudi električna vozila, ki naj bi nadomestila puhajoče dizelaše, okoljskih vplivov ne morejo pomembno zmanjšati, saj bomo energijo pač črpali iz domačih vtičnic, če bo to seveda še dovoljeno. Energija je pač energija, od nekod jo moraš dobiti, če sem si dobro zapomnila nauke iz fizike. Vse več očitkov o škodljivosti leti tudi na živinorejo, češ da je pomembna potencialna onesnaževalka tega planeta. Zasedala naj bi osemdeset odstotkov kmetijskih površin in povzročala, da se preobjedamo z mesom. Seveda ti očitki ne morejo veljati za vse enako. Države, kjer živinoreja izkorišča naravne vire, zemljo, ki ni primerna za pridelavo žit ali drugih poljščin, ne morejo sprejeti enakih zavez kot tiste, ki proizvedejo pet- in večkratnik lastne porabe hrane živalskega izvora in poleg žit z lastnih polj pokupijo tudi pomemben delež svetovnih presežkov. Da, presežkov – kljub temu da več kot 20 odstotkov svetovnega prebivalstva še vedno trpi lakoto.
Zato bi poleg omejitve porabe hrane v bogatih državah morali najti še način. kako nahraniti revne. Nas bodo podnebne spremembe pripravile do tega – no, prisilile –, da bi se lotili celo svoje lastne sebičnosti in raje vsi skupaj skrbeli za en sam, edini Svet?
