Kolumna Miše Terček: Zelo hude zadrege

Britanske težave se niso začele z brexitom, torej njihovo željo po izstopu iz Evropske unije (ki se je nato spremenila v željo, da v resnici ne bi izstopili, a je bilo že prepozno), temveč jih poznamo že od nekdaj. Pravzaprav ne gre za resne težave, temveč za simpatične, prikupne karakteristike, ki so del britanske kulture oziroma njihovega vsakdana.

Stereotipi so zoprna stvar, vsaka država, vsak narod jih ima, večinoma so pretirani in napihnjeni, ponekod rojevajo tudi nič kaj prijetne predsodke. A nekaj povsem drugega je, če o značilnostih neke nacije spregovori ta nacija sama. Takrat lahko te karakteristike vzamemo z obilico humorja in samoironije. In točno tako so se tematike britanskih stereotipov lotili v dokumentarni seriji Very British Problems (Zelo britanski problemi), ki je na sporedu od leta 2015 (originalno na britanskem kanalu Channel 4, gledamo pa jo lahko tudi pri nas).


Podlaga za doku serijo je bil, ne boste verjeli (kako zelo sodobno), profil na družabnem omrežju twitter, ki nosi ime @SoVeryBritish in ga upravlja Rob Temple. Slednji je napisal tudi istoimensko knjigo – no, in pozneje je nastal še omenjeni televizijski hit. Da najprej razčistimo glede tviteraškega profila – v tem primeru ne gre za še enega od tistih tviterašev (med slovenskimi politiki jih je kar nekaj), ki mislijo, da so z nekaj tisoč sledilci blazno pomembni in se pritožujejo v nedogled in (brez slabe vesti) širijo sovražni govor.

Robu Tempu namreč sledi kar štiri milijone uporabnikov twitterja! Kar izračunajte, ja, to je za dve Sloveniji. Nič čudnega, da so zaradi tega spletnega uspeha izšli kar štiri nadaljevanja knjige, računalniška igra in kup izdelkov s tem imenom. Very British Problems je na Otoku postala prodajna uspešnica, resna blagovna znamka. In pričakovano so želeli del zaslužkarske pogače tudi televizijci, ki se zadnje čase počutijo zasenčene, ker jih po levi in desni prehiteva internet.

Tudi dokumentarna serija je postala pravi hit, saj si je vsako epizodo (do zdaj so posneli dve sezoni, pripravlja pa se že tretja) v povprečju zgolj v Veliki Britaniji ogledalo dva milijona gledalcev. Angleži se očitno radi pošalijo na svoj račun, sprašujem pa se, kako bi takšna stvar delovala v Sloveniji – če bi se mi sami ponorčevali iz slovenskih stereotipov, ne britanskih, da se razumemo.

Kot kaže, pa britanski stereotipi zanimajo tudi druge narode, saj je doku serija priljubljena tudi drugje. Zahvala gre v prvi vrsti znanim sogovornikom, ki so del vsake epizode in služijo kot nekakšni pripovedovalci osebnih izkušenj, ki so jih imeli s stereotipi. Med temi so igralci in komedijanti Jonathan Ross, James Corden in Nigel Havers.

Vsaka epizoda ima svojo tematiko, ki jo obdelajo tudi s pomočjo javnomnenjskih anket in drugih komentatorjev, kot so sociologi in družbeni analitiki, v vsakem delu pa gostujejo tudi povsem običajni ljudje, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pripovedujejo svoje »zelo britanske« zgodbe. Zadeva je nadvse zabavna in duhovita, obenem pa tudi poučna, saj gledalec sproti izve kopico statističnih podatkov, ki pa niso podani suhoparno, temveč na zelo privlačno in tudi grafično razumljivo.

Vse skupaj je spretno zapakirano v kontekst, tako da je težko izgubiti rdečo nit, kar se rado (ali bolje: hitro) zgodi pri tovrstnih dokumentarnih serijah.

Epizode tako ponujajo tematike, kot so čustva, ki jih Angleži težko izražajo, saj so praviloma hladni in zadržani, v tem delu iznajdljivo izvemo domala vse o tem, kako izražanje poteka v intimnih partnerskih odnosih pa ob družinskih in prijateljskih srečanjih.

Potem so imeli na pladnju denimo težave v šoli (začuda so se vsi na Otoku srečevali s podobnimi), pa težave na počitnicah (navade Angležev so si zelo podobne tudi, ko gredo na morje) in celo težave ob božični večerji. Slednja epizoda je še posebno interesantna, saj kaj kmalu ugotovimo, da obstaja kup nenapisanih pravil, ki lahko še tako izučenega gosta spravijo v zadrego, še posebno če ni član družine. V najbolj nerodnem položaju so vedno priženjeni partnerji, še posebno takrat, ko se gostujoča družina po nekaj kozarcih vina vidno sprosti.

Ustvarjalci serije so pohvalno poskrbeli tudi za to, da so zastopani ljudje različnih profilov, usmerjenosti in narodnosti, tudi gibalno omejeni, tako da je univerzalno sporočilo, da imamo vsi enake težave, ko smo postavljeni v okolje, v katerem nam je neprijetno in smo v zadregi. Britanci, Slovenci, Neevropejci, kdor koli.

Fenomenalna dokumentarna serija, za katero vam resnično ne bo žal, da ste si jo ogledali. Opozoriti pa vas moram, da se vam bo zaradi nje skoraj zagotovo razblinil kakšen stereotip. In to ne zgolj o Britancih.