Kolumna Mateja Fišerja: Ferija Lainščka je bomba zgrešila

Ni res, da se tudi v najbolj zakotnih delih Slovenije nič ne dogaja. Poleg vseh neumnosti, ki smo se jih zdaj že navadili, je pred kratkim prišla najbolj bombastična s skrajnega severovzhoda Slovenije. Šalovska prilika, bi lahko imenovali dogajanje, ki se je v občini Šalovci odvilo minule dni. Šalovci so občina na skrajnem koncu Slovenije, naprej pride Hodoš, ki ga poznamo kot mejni prehod z Madžarsko. Šalovci so nekoč sloveli predvsem po Rudiju, gostilničarju in njegovi gostilni, ki je bila pribežališče vse politične, poslovne in lovske elite na poti v madžarska lovišča in ob vračanju.


Pohano pri Rudiju je dišalo skoraj tako daleč kot dunajski od Figlmullerja. Pravi so vedeli, kje je Rudi, ne glede na to, ali si jih to vprašal v Vodicah, Ljubljani, Portorožu ali kje drugje. Ko si slišal, da vedo, kje je gostilna Rudi, si takoj vedel, da so iz pravega testa. Ljudje, ki znajo zaviti z glavne ceste in poiskati tiste lokalne kotičke, ki imajo neko svojo dušo, ki je unikatna samo tam na tistem mestu. In tako imajo v Šalovcih tudi občino in imajo tudi župana in imajo tudi občinske može, ki predstavljajo ljudstvo. Tako kot je to že v navadi, so tisti, ki jih izbere ljudstvo in predstavljajo cvetober neke skupnosti. Nekaj najboljšega, kar posamezna skupnost premore. Ti so dovolj modri, da jim ljudstvo zaupa.

Verjame vanje, da bodo v njihovem imenu sprejeli modre odločitve. Tako je pač ta svet postavljen. Tako je od Šalovcev do Washingtona. Feri Lainšček je rojen v Dolencih. To je vas, ki spada v občino Šalovci. Njegov oče je bil cestar in z njim je preživel veliko časa, tako da je morda veliko prej kot drugi najstniki začutil pestrost življenja ob cesti. Delo takratnega cestarja je bilo za današnje čase dokaj romantično, saj se je s kolesom vozil od vasi do vasi in z lopato popravljal luknje, ki so jih naredili prebivalci in narava. Imeti cesto je bilo takrat enako pomembno kot danes internet. Cesta je komunikacija, pot do znanja ali pot v neke boljše čase. Koliko za neko skupnost pomeni cesta, je bilo lepo vidno v Porabju na Madžarskem, ko so ob petih popoldan zaprli mejni prehod in so morali krajani namesto po tisti cesti narediti krog sedemdesetih kilometrov, da so prišli v sosednjo vas v Sloveniji, ki je oddaljena zgolj tri kilometre. Zaradi tega so ljudje gradili ceste in bili pripravljeni plačati nekoga, da za te ceste tudi skrbi.

Cesta je pot do znanja, tudi pot do pameti. Tudi novice prihajajo po cesti. In tako je Feri že kot deček spoznaval okolje in navade, posebnosti lokalnega prebivalstva. Ko ga je pač življenje po cesti odpeljalo na šolanje v Ljubljano in je napisal svoj prvi roman Peronarji, je na noge postavil celotno intelektualno Slovenijo. Pozneje je ta podvig ponovil še nekajkrat in velja za enega najboljših in raznovrstnih slovenskih pisateljev. Je tudi dobitnik najpomembnejših državnih nagrad za literaturo. Ko boste naslednjič v Parizu in boste šli na obisk h kakemu francoskemu prijatelju, boste vsekakor razmišljali o darilu. Kaj lahko nekdo prinese Francozu v dar. Odgovor je enostaven. Zavijte v prvo francosko knjigarno in na polici boste našli roman Ferija Lainščka, preveden v francoščino.

Takšen prestiž si lahko privošči le malokdo. In se je pripetila Šalovska prilika. Prišla je pobuda, da bi Feri Lainšček postal častni občan občine Šalovci. Občin je v Sloveniji izjemno veliko, vendar lahko preštejemo na prste ene roke tiste, katerih občani lahko gredo v Pariz in v prvi knjigarni kupijo roman svojega sokrajana, preveden v francoščino. Zelo malo je tudi avtorjev, ki okolje, iz katerega prihajajo, tako srčno predstavljajo navzven, kot je to Feri Lainšček. Feri je pokrajino, iz katere prihaja, postavil na evropski zemljevid. Ko je izšel francoski prevod njegovega romana, ni želel oditi v Pariz in tam v elitnih restavracijah govoriti o naši pokrajini, ampak je povabil novinarje najpomembnejših francoskih časopisov k nam. Da sami začutijo duha te pokrajine in sami začutijo magijo tega dela sveta. Tako kot veliko drugih občin ima tudi občina Šalovci nekaj lokalnih znamenitosti. Kot lahko razberemo iz njihove spletne strani, imajo med naravnimi znamenitostmi dve debeli drevesi, ena je skoriš, druga kostanj, njihova naravna znamenitost pa je tudi sončni mrk.

Med kulturnimi znamenitostmi je v Čepincih spominsko obeležje trem mladim fantom, ki so se leta 1945 skrivali pred mobilizacijo in so bili žrtve bombnega napada. Ni ne vem kaj, ampak nekaj je. Ljudje morajo biti ponosni na tisto, kar imajo. In tako so občinski modreci odločali o nagradi Feriju Lainščku. Ni šlo za debato, na katero bi mogoče povabili koga iz literarnega sveta, ki bi jim osvetlil pomen pisateljevega dela, ampak so enostavno glasovali. Tako kot o vodovodu ali odvozu smeti. Rezultat je bil naslednji. En občinski velmož je glasoval za, trije proti, dva pa sta se vzdržala. In tako Feri Lainšček ni postal častni občan občine Šalovci.

Kot razlog je bilo navedeno, da pisatelj ni naredil dovolj za občino Šalovci in si te nagrade ne zasluži. Včasih je pač pomembneje, da te zadene bomba, kot pa da se trudiš s pisanjem romanov, pesmi in scenarijev za filme. Tokrat je pač Ferija Lainščka bomba zgrešila. Takšna je ta Šalovska prilika.