NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Trianonski nauk
Preseneča me, koliko ljudi je še vedno mnenja, da je poznavanje podatkov, ki se odlično obnesejo kot gesla za kako križanko ali kviz, tisto, kar v resnici pomeni splošno razgledanost.
Odpri galerijo
Učimo se vse življenje, zato bomo vedno naleteli na kaj, česar ne vemo. FOTO: JURE ERŽEN/DELO
Bližajo se evropske volitve, med nosilnimi kandidati je vse bolj napeto, še bolj pa na družabnih omrežjih, kjer kavč komentatorji nestrpno čakajo, da bo kak kandidat, ki jim ni posebno simpatičen, izjavil kaj, zaradi česar ga bodo lahko pribili na križ.
Nazadnje so Ireno Jovevo, politično novinko in nosilko stranke LMŠ, ki je voditelju Dejanu Ladiki v soočenju prejšnji teden na vprašanje o Trianonski pogodbi odgovorila, da se mora še malo podučiti o tem, zakaj je bil ta dokument, sklenjen med zavezniki in Madžarsko ob koncu prve svetovne vojne, za Madžarsko katastrofalen.
Da je Madžarska prav zaradi Trianonske pogodbe izgubila več kot dve tretjini ozemlja, sicer res najbrž ve vsak gimnazijec, ki kolikor toliko aktivno sodeluje pri pouku zgodovine (kot so Jovevi po soočenju očitali nasprotniki), toda – koliko časa se bomo še pretvarjali, da so dejstva in pojmi, ki se jih učimo pri pouku zgodovine, nujna sestavina splošne razgledanosti?
Kateri človek, pa naj bo še tako bister, zna še deset let po izstopu iz gimnazije kot iz topa izstreliti letnice in vsebino vseh pomembnih zgodovinskih dogodkov ali dokumentov, ki jih je obravnaval pri pouku, na primer Versajske mirovne pogodbe, pakta Ribbentrop-Molotov, ameriške deklaracije neodvisnosti in tako dalje? Sploh če je pred kamero in pod pritiskom.
No, jaz lahko kar priznam, da jih ne znam, čeprav sem se zgodovino vedno z veseljem učila – ampak informacij je bilo pač toliko, da mi je večina faktografskih dejstev, če se ravno ne navezujejo na neki zgodovinski dogodek, ki me izredno zanima, izpuhtela iz glave. Če bi me na kak slab dan kdo povprašal o Trianonski pogodbi, bi bila moja prva reakcija morda zelo podobna reakciji Irene Joveve, ampak ker ne bi sedela na soočenju, temveč nekje za mizo, v neposredni bližini svojega mobilnega telefona, bi lahko to nesrečno pogodbo enostavno poguglala – in, ker približno poznam dogodke ob koncu prve svetovne vojne, sestavila kontekst, ki bi ga potrebovala za pogovor o temi.
Danes so pač vsi ti podatki en klik stran, biti enciklopedija ali slovar na dveh nogah pa ti ravno zaradi tega, žal, ne prinaša enakega spoštovanja kot pred sto leti. Kar je pomembno, je zmožnost sestavljanja zbranih informacij v neki kontekst. Nič ni narobe, če tisto, kar ti pri tem zmanjka, na primer letnice ali imena, pobereš z interneta, ključno je, da znaš oceniti pomembnost dogodka, na katerega se navezujejo – v tem primeru Trianonske pogodbe – za madžarsko ali evropsko zgodovino. Najbrž je bilo tudi Ireni Jovevi, ko je prebrala nekaj stavkov o tej pogodbi, to hitro jasno.
Preseneča me, koliko ljudi je še vedno mnenja, da je poznavanje podatkov, ki se odlično obnesejo kot gesla za kako križanko ali kviz, tisto, kar v resnici pomeni splošno razgledanost. Ta imena so kot neke zakodirane magične besede – češ, »saj veš, Trianonska pogodba« ali »saj poznaš Versajski mir?«
Sogovornik na to skoraj mora odgovoriti – »itak, ja, blazno pomembna stvar«, čeprav je v resnici popolnoma pozabil, kaj je zapisano v mirovni pogodbi. In vprašanje je že samo po sebi nesramno – kdor sprašuje, ne bi izgubil prav nič, če bi namesto »Trianonska pogodba« rekel »Trianonska pogodba, podpisana ob koncu prve svetovne vojne, ki je Madžare stala dve tretjini ozemlja«. Sogovorniku bi nekaj kliknilo v glavi, saj kontekst, če je v politiki, itak mora poznati, pogovor pa bi se lahko nadaljeval na bolj civiliziran način.
A če se še malo vrnem k soočenju: gotovo ni najlažje na nacionalki priznati, da nečesa ne veš. Marsikdo bi blebetal v prazno, da mu le ne bi bilo treba razkriti, da nima pojma. Gotovo ste to že kdaj storili – že pri nedolžnem vprašanju, ali ste si ogledali tainta kultni film.
Seveda si niste mogli privoščiti, da bi izpadli iz pogovora, tako ste raje nerodno poskušali uganiti vsebino, čeprav vas je verjetno vsakdo spregledal. Kaj šele pri življenjsko pomembnih vprašanjih, ki lahko ogrozijo podobo o vaši splošni razgledanosti! Ko bi imeli vsaj pogosteje v mislih, da se učimo vse življenje, zato bomo vedno naleteli na kaj, česar ne vemo. Kdor prizna, se mu pol oprosti – in ta je tudi pripravljen, da se o tem zelo hitro pouči. Nekateri pa blefirajo vse življenje, prepričani, da tako ali tako vedo dovolj, to pa so tisti, ki so v resnici nevarni. V politiki pa tudi sicer.
Preseneča me, koliko ljudi je še vedno mnenja, da je poznavanje podatkov, ki se odlično obnesejo kot gesla za kako križanko ali kviz, tisto, kar v resnici pomeni splošno razgledanost.
Nazadnje so Ireno Jovevo, politično novinko in nosilko stranke LMŠ, ki je voditelju Dejanu Ladiki v soočenju prejšnji teden na vprašanje o Trianonski pogodbi odgovorila, da se mora še malo podučiti o tem, zakaj je bil ta dokument, sklenjen med zavezniki in Madžarsko ob koncu prve svetovne vojne, za Madžarsko katastrofalen.
Da je Madžarska prav zaradi Trianonske pogodbe izgubila več kot dve tretjini ozemlja, sicer res najbrž ve vsak gimnazijec, ki kolikor toliko aktivno sodeluje pri pouku zgodovine (kot so Jovevi po soočenju očitali nasprotniki), toda – koliko časa se bomo še pretvarjali, da so dejstva in pojmi, ki se jih učimo pri pouku zgodovine, nujna sestavina splošne razgledanosti?
Kateri človek, pa naj bo še tako bister, zna še deset let po izstopu iz gimnazije kot iz topa izstreliti letnice in vsebino vseh pomembnih zgodovinskih dogodkov ali dokumentov, ki jih je obravnaval pri pouku, na primer Versajske mirovne pogodbe, pakta Ribbentrop-Molotov, ameriške deklaracije neodvisnosti in tako dalje? Sploh če je pred kamero in pod pritiskom.
No, jaz lahko kar priznam, da jih ne znam, čeprav sem se zgodovino vedno z veseljem učila – ampak informacij je bilo pač toliko, da mi je večina faktografskih dejstev, če se ravno ne navezujejo na neki zgodovinski dogodek, ki me izredno zanima, izpuhtela iz glave. Če bi me na kak slab dan kdo povprašal o Trianonski pogodbi, bi bila moja prva reakcija morda zelo podobna reakciji Irene Joveve, ampak ker ne bi sedela na soočenju, temveč nekje za mizo, v neposredni bližini svojega mobilnega telefona, bi lahko to nesrečno pogodbo enostavno poguglala – in, ker približno poznam dogodke ob koncu prve svetovne vojne, sestavila kontekst, ki bi ga potrebovala za pogovor o temi.
Danes so pač vsi ti podatki en klik stran, biti enciklopedija ali slovar na dveh nogah pa ti ravno zaradi tega, žal, ne prinaša enakega spoštovanja kot pred sto leti. Kar je pomembno, je zmožnost sestavljanja zbranih informacij v neki kontekst. Nič ni narobe, če tisto, kar ti pri tem zmanjka, na primer letnice ali imena, pobereš z interneta, ključno je, da znaš oceniti pomembnost dogodka, na katerega se navezujejo – v tem primeru Trianonske pogodbe – za madžarsko ali evropsko zgodovino. Najbrž je bilo tudi Ireni Jovevi, ko je prebrala nekaj stavkov o tej pogodbi, to hitro jasno.
Učimo se vse življenje, zato bomo vedno naleteli na kaj, česar ne vemo. FOTO: JURE ERŽEN/DELO
Preseneča me, koliko ljudi je še vedno mnenja, da je poznavanje podatkov, ki se odlično obnesejo kot gesla za kako križanko ali kviz, tisto, kar v resnici pomeni splošno razgledanost. Ta imena so kot neke zakodirane magične besede – češ, »saj veš, Trianonska pogodba« ali »saj poznaš Versajski mir?«
Sogovornik na to skoraj mora odgovoriti – »itak, ja, blazno pomembna stvar«, čeprav je v resnici popolnoma pozabil, kaj je zapisano v mirovni pogodbi. In vprašanje je že samo po sebi nesramno – kdor sprašuje, ne bi izgubil prav nič, če bi namesto »Trianonska pogodba« rekel »Trianonska pogodba, podpisana ob koncu prve svetovne vojne, ki je Madžare stala dve tretjini ozemlja«. Sogovorniku bi nekaj kliknilo v glavi, saj kontekst, če je v politiki, itak mora poznati, pogovor pa bi se lahko nadaljeval na bolj civiliziran način.
A če se še malo vrnem k soočenju: gotovo ni najlažje na nacionalki priznati, da nečesa ne veš. Marsikdo bi blebetal v prazno, da mu le ne bi bilo treba razkriti, da nima pojma. Gotovo ste to že kdaj storili – že pri nedolžnem vprašanju, ali ste si ogledali tainta kultni film.
Seveda si niste mogli privoščiti, da bi izpadli iz pogovora, tako ste raje nerodno poskušali uganiti vsebino, čeprav vas je verjetno vsakdo spregledal. Kaj šele pri življenjsko pomembnih vprašanjih, ki lahko ogrozijo podobo o vaši splošni razgledanosti! Ko bi imeli vsaj pogosteje v mislih, da se učimo vse življenje, zato bomo vedno naleteli na kaj, česar ne vemo. Kdor prizna, se mu pol oprosti – in ta je tudi pripravljen, da se o tem zelo hitro pouči. Nekateri pa blefirajo vse življenje, prepričani, da tako ali tako vedo dovolj, to pa so tisti, ki so v resnici nevarni. V politiki pa tudi sicer.
