NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Najdrznejši bleferji
Karl Erjavec je bil skoraj smrtno resen, Miro Cerar malo manj, Dejan Židan je želel delovati sproščeno.
Odpri galerijo
Marjan Šarec, predsednik politične stranke Lista Marjana Šarca - LMŠ in kandidat za mandatarja. FOTO: Jure Eržen/delo
Luka je odigral partijo pokra. Tvegal je zavrnitev petih pokerašev. Lahko bi izgubil veliko, a je ostal v igri. Marjan je sprva blefiral, da ga Lukova manjšinska igra ne zanima, nato pa se je razigral tudi sam. Lahko bi izgubil vse, a je ostal v igri.
V drugi partiji je razigrani Marjan iz rokava potegnil aduta in začel igrati brez presenečenega Luke. S svojimi štirimi pokeraši je začel solirati mandatarsko igro, čeprav je vedel, da lahko tudi izgubi, če se mu Luka v tretji partiji ne pridruži. Marjan namreč hkrati igra še eno partijo v borbi izčrpavanja z izkušenim pokerašem Janezom.
V tretji partiji bi sicer Marjan na mandatarskem glasovanju brez Luke pogorel. A zanaša se na to, da bodo naveličani opazovalci pokra Luko obtožili narodne izdaje, če bo treba zaradi njega znova igrati jeseni ali če bo, bog ne daj, celo omogočil, da bo Janez končni zmagovalec v borbi izčrpavanja.
Zdaj gre zares. Poti nazaj ni več. Prihodnji petek, 75 dni od volitev, bo Marjan Šarec verjetno potrjen za mandatarja, čeprav se zna do takrat še zapletati. Levica Luke Mesca je hotela kraljevski status opozicijsko-vladne stranke, ki jo je Šarec zavrnil tako, da je levosredinski petorček vložil njegovo kandidaturo brez glasov Levice. Dodatno sporočilo je bila kandidatura Dejana Židana za predsednika parlamenta, o kateri tovariši iz Levice niso bili obveščeni. Formulo 5+1 je petorček vzel zares.
V Levici so bili stisnjeni v kot in prvič po dolgih mesecih smo opazovali obrambno igro tovarišev in tovarišic, navajenih zmag. Očitno je, da si v Levici ne bodo upali ne podpreti Šarca za mandatarja. Ne znajo namreč najti učinkovitega komunikacijskega protistrupa za navedbe, da bodo v tem primeru krivi za predčasne volitve oziroma za to, da bo, bog ne daj, Janez Janša v tretjem krogu sestavil vlado.
Pestro je tudi v Šarčevi druščini. Precej zabavno je bilo opazovati obrazno mimiko četverice liderjev strank, ki so stali za Šarcem, ko je oznanil vložitev mandatarske kandidature. »Kdor bo to vlado podprl, pomeni, da je resen, kdor je pač ne bo, bo s tem pokazal, da nima resnih namenov. Peterica strank, ki stojimo zdaj tukaj, imamo resne namene in želimo priti do te vlade,« je dejal mandatarski kandidat.
Alenka Bratušek je med Šarčevo izjavo gledala predvsem v tla, kot da ne bi bila zadovoljna s tem, da je Šarec kandidat za mandatarja, oziroma s tem, kako se zadeve odvijajo. Medtem ko je Šarec govoril o resnosti petorčka, se je Bratuškova nasmihala, kot da bi hotela sporočiti, da s to vlado nima preveč resnih namenov. Tudi med preostalimi obrazi ni bilo videti prešernih nasmehov. Karl Erjavec je bil skoraj smrtno resen, Miro Cerar malo manj, Dejan Židan je želel delovati sproščeno.
Obrazna mimika napoveduje težave v drugem polčasu, ko bo treba sestaviti vlado. Bratuškova je očitno nezadovoljna s svojim deležem v prvih kadrovskih obrisih vlade. Tudi zato ne preseneča, da govori o tem, da bi tudi SAB vlado podpiral od zunaj, čeprav je bila Bratuškova največja kritičarka ravnanja Levice. Verjetno gre bolj za pozicioniranje v ministrskih pogajanjih kot za resno grožnjo, da stranka ne bo sodelovala v vladi.
To, da je Židan kandidat za vodenje parlamenta, pomeni, da so morali Miru Cerarju, ki je ciljal na to funkcijo, zagotoviti drugo prestižno funkcijo, vsaj zunanje ministrstvo. Samo največji politični naivneži bodo verjeli Šarčevim besedam, da se o ministrskih položajih še niso pogovarjali.
Na neki način se bodo karte po najverjetnejši izvolitvi Šarca premešale na novo. Nič ni nemogoče, tudi to, da bo v vladi kakšna stranka, ki mandatarja ni podprla, oziroma da bo v opoziciji pristala katera, ki je mandatarja podprla. To se ne bi zgodilo prvič. Janez Drnovšek je bil leta 1996 za mandatarja izvoljen z glasovi LDS, ZL (zdaj SD), Desus in SNS, odločilni glas pa je oddal krščanski demokrat, znameniti Ciril Pucko. Vlado so na koncu po mukotrpnih pogajanjih sestavljale LDS, SLS in Desus.
Tudi zaradi tega zgodovinskega spomina je raven politične živčnosti visoka. Igralci pokra so se šele ogreli. Začenja se druga runda, v kateri bo treba odigrati še nekaj partij. Janez ne bo miroval. Luka bo izvlekel nove adute. Marjan bo pod velikim pritiskom. Tudi pod pritiskom tiste četverice, ki ima menda resne namene oblikovati vlado.
Kartalo se bo dolgo v noč. Zmagali bodo najdrznejši bleferji.
V drugi partiji je razigrani Marjan iz rokava potegnil aduta in začel igrati brez presenečenega Luke. S svojimi štirimi pokeraši je začel solirati mandatarsko igro, čeprav je vedel, da lahko tudi izgubi, če se mu Luka v tretji partiji ne pridruži. Marjan namreč hkrati igra še eno partijo v borbi izčrpavanja z izkušenim pokerašem Janezom.
V tretji partiji bi sicer Marjan na mandatarskem glasovanju brez Luke pogorel. A zanaša se na to, da bodo naveličani opazovalci pokra Luko obtožili narodne izdaje, če bo treba zaradi njega znova igrati jeseni ali če bo, bog ne daj, celo omogočil, da bo Janez končni zmagovalec v borbi izčrpavanja.
Zdaj gre zares. Poti nazaj ni več. Prihodnji petek, 75 dni od volitev, bo Marjan Šarec verjetno potrjen za mandatarja, čeprav se zna do takrat še zapletati. Levica Luke Mesca je hotela kraljevski status opozicijsko-vladne stranke, ki jo je Šarec zavrnil tako, da je levosredinski petorček vložil njegovo kandidaturo brez glasov Levice. Dodatno sporočilo je bila kandidatura Dejana Židana za predsednika parlamenta, o kateri tovariši iz Levice niso bili obveščeni. Formulo 5+1 je petorček vzel zares.
V Levici so bili stisnjeni v kot in prvič po dolgih mesecih smo opazovali obrambno igro tovarišev in tovarišic, navajenih zmag. Očitno je, da si v Levici ne bodo upali ne podpreti Šarca za mandatarja. Ne znajo namreč najti učinkovitega komunikacijskega protistrupa za navedbe, da bodo v tem primeru krivi za predčasne volitve oziroma za to, da bo, bog ne daj, Janez Janša v tretjem krogu sestavil vlado.
Pestro je tudi v Šarčevi druščini. Precej zabavno je bilo opazovati obrazno mimiko četverice liderjev strank, ki so stali za Šarcem, ko je oznanil vložitev mandatarske kandidature. »Kdor bo to vlado podprl, pomeni, da je resen, kdor je pač ne bo, bo s tem pokazal, da nima resnih namenov. Peterica strank, ki stojimo zdaj tukaj, imamo resne namene in želimo priti do te vlade,« je dejal mandatarski kandidat.
Alenka Bratušek je med Šarčevo izjavo gledala predvsem v tla, kot da ne bi bila zadovoljna s tem, da je Šarec kandidat za mandatarja, oziroma s tem, kako se zadeve odvijajo. Medtem ko je Šarec govoril o resnosti petorčka, se je Bratuškova nasmihala, kot da bi hotela sporočiti, da s to vlado nima preveč resnih namenov. Tudi med preostalimi obrazi ni bilo videti prešernih nasmehov. Karl Erjavec je bil skoraj smrtno resen, Miro Cerar malo manj, Dejan Židan je želel delovati sproščeno.
Obrazna mimika napoveduje težave v drugem polčasu, ko bo treba sestaviti vlado. Bratuškova je očitno nezadovoljna s svojim deležem v prvih kadrovskih obrisih vlade. Tudi zato ne preseneča, da govori o tem, da bi tudi SAB vlado podpiral od zunaj, čeprav je bila Bratuškova največja kritičarka ravnanja Levice. Verjetno gre bolj za pozicioniranje v ministrskih pogajanjih kot za resno grožnjo, da stranka ne bo sodelovala v vladi.
To, da je Židan kandidat za vodenje parlamenta, pomeni, da so morali Miru Cerarju, ki je ciljal na to funkcijo, zagotoviti drugo prestižno funkcijo, vsaj zunanje ministrstvo. Samo največji politični naivneži bodo verjeli Šarčevim besedam, da se o ministrskih položajih še niso pogovarjali.
Na neki način se bodo karte po najverjetnejši izvolitvi Šarca premešale na novo. Nič ni nemogoče, tudi to, da bo v vladi kakšna stranka, ki mandatarja ni podprla, oziroma da bo v opoziciji pristala katera, ki je mandatarja podprla. To se ne bi zgodilo prvič. Janez Drnovšek je bil leta 1996 za mandatarja izvoljen z glasovi LDS, ZL (zdaj SD), Desus in SNS, odločilni glas pa je oddal krščanski demokrat, znameniti Ciril Pucko. Vlado so na koncu po mukotrpnih pogajanjih sestavljale LDS, SLS in Desus.
Tudi zaradi tega zgodovinskega spomina je raven politične živčnosti visoka. Igralci pokra so se šele ogreli. Začenja se druga runda, v kateri bo treba odigrati še nekaj partij. Janez ne bo miroval. Luka bo izvlekel nove adute. Marjan bo pod velikim pritiskom. Tudi pod pritiskom tiste četverice, ki ima menda resne namene oblikovati vlado.
Kartalo se bo dolgo v noč. Zmagali bodo najdrznejši bleferji.
