NA EKS
Ali ni rekel, da ne bo jamral?
V šestih minutah in trinajstih sekundah nas je trikrat neposredno nagovoril s »spoštovane državljanke in državljani«.
Odpri galerijo
Miro Cerar in Jure Leben FOTO: MATEJ DRUŽNIK
Bil je retorično prepričljiv. Ravno prav jezen. Izžareval je avtoriteto. Do zdaj nismo bili navajeni, da bi uporabljal sočne in udarne parole. Kaplja čez rob. Stare sile. Obljuba dela dolg. Bolje za vse.
Nekdaj suhoparni ustavni pravnik je v sredo točno ob 22. uri večkrat uporabil dramatične kratke časovne presledke pred naslednjim stavkom. V šestih minutah in trinajstih sekundah nas je trikrat neposredno nagovoril s »spoštovane državljanke in državljani«.
Morda je koga prepričal, da je njegov glas zelo pomemben. Slišali smo namreč, da nam oblast vrača v naše roke. Morda je kdo dobil celo občutek, da se predsednik vlade pogovarja neposredno z njim.
Natančno orkestrirana piarovska nočna šok terapija je bila sladko maščevanje Mira Cerarja Karlu Erjavcu in Dejanu Židanu. Tri leta in pol sta pila kri predsedniku vlade, ki se prvi dve leti mandata nikakor ni znašel v slovenskem političnem zverinjaku. V drugi polovici mandata se je začel počasi postavljati na noge.
Če bi znal, bi lahko ostal zunaj zverinjaka in gradil novo politično bivališče z novimi pravili, ki jih je obljubljal pred veliko zmago leta 2014. Ker ni znal, je počasi tudi on postal zverinica iz Rezije, pardon iz Slovenije.
Če smo Cerarju v prvem polčasu kot političnemu novincu kdaj lahko dobrohotno pogledali skozi prste, v drugem polčasu ni nobenega razloga za to. Daleč največja stranka ima daleč največjo odgovornost za prihodnost države. Predvsem s tega stališča je treba gledati na odstop, zaradi katerega vlada kar dolgo več kot ob rednem koncu mandata ne bo operativna. Vprašanje je, ali je sladko maščevanje lahko nekaj, kar pristoji odgovornemu politiku.
Cerar nam je od začetka mandata pridigal, kako državotvoren in odgovoren je. Tri mesece pred koncem mandata se je odločil, da si bo pred volitvami, na katerih mu ni kazalo dobro, olajšal pot tako, da se mu ne bo treba ukvarjati z nekaterimi vročimi temami, ki si jih je tudi sam zakuhal, in da ne bo več sodeloval s partnerji, ki si jih je sam izbral in za katere bi moral zelo natančno vedeti, kako dihajo v političnem zverinjaku.
Če slučajno ni znal presoditi, kakšen politični lisjak je Karl Erjavec, brez katerega od leta 2004 ni bilo mogoče sestaviti vlade, potem mu res ni pomoči.
Če ni znal presoditi, s kako močno politično, kapitalsko in kadrovsko strukturo razpolagajo Socialni demokrati Dejana Židana, kljub temu da so leta 2014 dobili borih šest odstotkov glasov, mu lahko pomaga le bog.
Zdaj jamrati, kako nemogoče je vladati s prebrisanim Karlom in nadležnim Dejanom, nekako ni prepričljivo. Cerarjev problem je v tem, da bi si moral red v vladi in avtoriteto v razmerju do manjših koalicijskih partnerjev z garanjem pridobiti najpozneje v prvi polovici mandata.
Zdi se neverjetno, da ima v vladi s svojim SMC celo večino, torej lahko izglasuje kar koli, pa je vlado z izsiljevanjem pravzaprav ves čas vodil Erjavec s sekundiranjem Židana.
Cerar je z odstopom preusmeril pozornost od težav z NLB in vprašanjem priznanja Palestine. Zadušiti je hotel tudi afero s pregrešno drago maketo drugega tira. Samo politični slepec ne vidi, da mu bo več kot 130.000 evrov vredna maketa nečesa, česar še ni, v predvolilnem času eksplodirala v rokah. Tudi če bi bilo vse izvedeno po pravilih.
Ali se bo Cerarju piarovska šok terapija, ki smo jo lahko spremljali v neposrednem prenosu, obrestovala, je veliko vprašanje. Šok terapija ima lahko hitre učinke, a lahko tudi škoduje.
Alenki Bratušek se je agresivnost v zaključku kampanje leta 2014 obrestovala. Bila je predsednica vlade v odstopu, ki ji je grozilo, da ne bo prišla v parlament. Miru Cerarju je sicer pred šok terapijo kazalo nekoliko bolje, a SMC kljub gospodarskemu razcvetu v javnomnenjskih raziskavah močno zaostaja za Marjanom Šarcem, Janezom Janšo in Dejanom Židanom.
Do konca marca bo veliko jasneje, ali se bo zdaj Cerarju uspelo pridružiti velikim trem, ki lahko vodijo prihodnjo vlado. Ni izključeno, a zdi se mi, da 170.000 javnih uslužbencev, ki so bili že skoraj prepričani, da bodo končno imeli nekoliko debelejše denarnice, ne bo ploskalo propadu pogajanj s sindikati. Tvegati jezo svoje pomembne volilne baze ni modro.
Ko je rekel, da je Slovenec, ki ne jamra, ampak rešuje probleme, so se mu mnogi smejali. Zdaj je Slovenec, ki jamra, da ne more reševati problemov, ker ga zaustavljajo stare sile.
Kmalu bo jasno, ali ga bodo Slovenci za jamranje nagradili.
Nekdaj suhoparni ustavni pravnik je v sredo točno ob 22. uri večkrat uporabil dramatične kratke časovne presledke pred naslednjim stavkom. V šestih minutah in trinajstih sekundah nas je trikrat neposredno nagovoril s »spoštovane državljanke in državljani«.
Morda je koga prepričal, da je njegov glas zelo pomemben. Slišali smo namreč, da nam oblast vrača v naše roke. Morda je kdo dobil celo občutek, da se predsednik vlade pogovarja neposredno z njim.
Natančno orkestrirana piarovska nočna šok terapija je bila sladko maščevanje Mira Cerarja Karlu Erjavcu in Dejanu Židanu. Tri leta in pol sta pila kri predsedniku vlade, ki se prvi dve leti mandata nikakor ni znašel v slovenskem političnem zverinjaku. V drugi polovici mandata se je začel počasi postavljati na noge.
Če bi znal, bi lahko ostal zunaj zverinjaka in gradil novo politično bivališče z novimi pravili, ki jih je obljubljal pred veliko zmago leta 2014. Ker ni znal, je počasi tudi on postal zverinica iz Rezije, pardon iz Slovenije.
Če smo Cerarju v prvem polčasu kot političnemu novincu kdaj lahko dobrohotno pogledali skozi prste, v drugem polčasu ni nobenega razloga za to. Daleč največja stranka ima daleč največjo odgovornost za prihodnost države. Predvsem s tega stališča je treba gledati na odstop, zaradi katerega vlada kar dolgo več kot ob rednem koncu mandata ne bo operativna. Vprašanje je, ali je sladko maščevanje lahko nekaj, kar pristoji odgovornemu politiku.
Cerar nam je od začetka mandata pridigal, kako državotvoren in odgovoren je. Tri mesece pred koncem mandata se je odločil, da si bo pred volitvami, na katerih mu ni kazalo dobro, olajšal pot tako, da se mu ne bo treba ukvarjati z nekaterimi vročimi temami, ki si jih je tudi sam zakuhal, in da ne bo več sodeloval s partnerji, ki si jih je sam izbral in za katere bi moral zelo natančno vedeti, kako dihajo v političnem zverinjaku.
Če slučajno ni znal presoditi, kakšen politični lisjak je Karl Erjavec, brez katerega od leta 2004 ni bilo mogoče sestaviti vlade, potem mu res ni pomoči.
Če ni znal presoditi, s kako močno politično, kapitalsko in kadrovsko strukturo razpolagajo Socialni demokrati Dejana Židana, kljub temu da so leta 2014 dobili borih šest odstotkov glasov, mu lahko pomaga le bog.
Zdaj jamrati, kako nemogoče je vladati s prebrisanim Karlom in nadležnim Dejanom, nekako ni prepričljivo. Cerarjev problem je v tem, da bi si moral red v vladi in avtoriteto v razmerju do manjših koalicijskih partnerjev z garanjem pridobiti najpozneje v prvi polovici mandata.
Zdi se neverjetno, da ima v vladi s svojim SMC celo večino, torej lahko izglasuje kar koli, pa je vlado z izsiljevanjem pravzaprav ves čas vodil Erjavec s sekundiranjem Židana.
Cerar je z odstopom preusmeril pozornost od težav z NLB in vprašanjem priznanja Palestine. Zadušiti je hotel tudi afero s pregrešno drago maketo drugega tira. Samo politični slepec ne vidi, da mu bo več kot 130.000 evrov vredna maketa nečesa, česar še ni, v predvolilnem času eksplodirala v rokah. Tudi če bi bilo vse izvedeno po pravilih.
Ali se bo Cerarju piarovska šok terapija, ki smo jo lahko spremljali v neposrednem prenosu, obrestovala, je veliko vprašanje. Šok terapija ima lahko hitre učinke, a lahko tudi škoduje.
Alenki Bratušek se je agresivnost v zaključku kampanje leta 2014 obrestovala. Bila je predsednica vlade v odstopu, ki ji je grozilo, da ne bo prišla v parlament. Miru Cerarju je sicer pred šok terapijo kazalo nekoliko bolje, a SMC kljub gospodarskemu razcvetu v javnomnenjskih raziskavah močno zaostaja za Marjanom Šarcem, Janezom Janšo in Dejanom Židanom.
Maketa (pa ne drugega tira) v merilu N ali 1:160. FOTO: UROŠ HOČEVAR
Do konca marca bo veliko jasneje, ali se bo zdaj Cerarju uspelo pridružiti velikim trem, ki lahko vodijo prihodnjo vlado. Ni izključeno, a zdi se mi, da 170.000 javnih uslužbencev, ki so bili že skoraj prepričani, da bodo končno imeli nekoliko debelejše denarnice, ne bo ploskalo propadu pogajanj s sindikati. Tvegati jezo svoje pomembne volilne baze ni modro.
Ko je rekel, da je Slovenec, ki ne jamra, ampak rešuje probleme, so se mu mnogi smejali. Zdaj je Slovenec, ki jamra, da ne more reševati problemov, ker ga zaustavljajo stare sile.
Kmalu bo jasno, ali ga bodo Slovenci za jamranje nagradili.
