Strah pred neumnostjo

Ljudje lahko prebolimo marsikaj, zelo težko pa to, da smo v očeh drugih izpadli neumni. Najbolj to velja za izobražene ljudi, pri katerih je to, da veljajo za bistre, del njihove identitete. Kriteriji za tako imenovano neumnost se seveda spreminjajo z leti. V osnovni šoli osebo X na primer silno prizadene, če je med ustnim spraševanjem pred tablo sošolcem in učiteljici pokazala, da njeno znanje geografije Slovenije škripa in da v resnici ne ve točno, kje se konča Štajerska in začne Prekmurje, čeprav bi to res morala vedeti – vsaj za spodobno oceno.

A če je bila zaradi tega ves dan tarča posmeha, je zelo malo verjetno, da jo bo zaradi česa podobnega kdo zasmehoval ali za neumno označil v poznejših obdobjih življenja. Če bo že kdaj primorana s kom govoriti o geografiji Slovenije, bo pogovor verjetno tekel nekako takole: »XY, mesto na Štajerskem ...« »Ni to v Prekmurju?« »Aja, ja, verjetno imaš prav, moral bi pogledati na zemljevid, zdajle ne vem točno ...« »Saj jaz tudi ne, ampak mislim, da je to že Prekmurje, ja.«

Ne gre za to, da geografija Slovenije ali sveta ni pomembna za splošno razgledanost, samo to je, da vsi ti podatki, ki smo se jih morali v osnovni šoli in gimnaziji učiti na pamet, da smo veljali za pametne, pozneje malenkost izgubijo težo, sploh zdaj, v dobi tehnologije, ko je mogoče vse faktografske informacije v sekundi najti na internetu. Pomembnejše za splošno oceno pameti in razgledanosti so, ko odraščamo in ne nazadnje odrastemo, druge reči: poznavanje politične klime. Spremljanje svetovnega dogajanja. Povezovanje zgodovinskih dogodkov z aktualnim stanjem. Znanje jezikov. Razumevanje kompleksnejših filozofskih ali strokovnih besedil. Upravljanje lastnih financ. In tako dalje v neskončnost, odvisno tudi od tega, na katerem področju delamo in kaj nas zanima.

Ampak teh kriterijev in tematik je toliko, da vseh lukenj v znanju ne moremo zapolniti, pa če se še tako trudimo. In zato je neizogibno, da v določenem položaju z določenim tipom govorcev pač ne bomo vedeli vsega, kar se od nas pričakuje. Ali pa bomo imeli slab dan in zaradi nezbranosti, živčnosti oziroma kakega tretjega dejavnika ne bomo pravilno razbrali, o čem se ljudje pogovarjajo, ne bomo dojeli šale, ne bomo pravočasno prepoznali reference ... drugim se bomo zdeli neumni. Je sploh lahko še kaj hujšega?

Strah pred neumnostjo je škodljiv, ker nas hromi na poti do znanja, ki ne nazadnje ni nekaj, kar nabiramo, da bi zrasli v očeh drugih, temveč da bi bolje razumeli svet, v katerem živimo. Informacije, ki se mu zdijo pomembne, si vsak izbira po svojem principu, vsak si kroji lastno mrežo sveta. Ta mreža naj bi bila čim širša, čim bolj razvejana, ker je znanje vrednota, a je to, v katero smer in s kakšno hitrostjo se bo širila, odvisno tudi od prioritet.



Morda nekdo še ni našel časa, da bi prebral eno izmed temeljnih del sodobne ekonomije, ker se trenutno ukvarja z doktoratom iz psihologije, zato se mu lahko zgodi, da bo v pogovoru s kolegom, ki se pravkar prebija skozi dotično knjigo, izpadel ignorantski – ampak ali to res pomeni, da je ta človek neumen? Upam, da ne. Nedavno sva se s prijateljem pogovarjala ravno o tej težavi, o želji pretežno izobraženih ljudi, da bi vedeli vse in obvladali vsa področja, zato isto stvar pričakujejo tudi od drugih na podobni ravni in jih s toliko večjim veseljem degradirajo – če ne javno, pa vsaj v mislih, češ, »ta človek pa očitno ni tako pameten, kot se zdi« – ko ga enkrat polomijo. Kolega mi je nato rekel, da je že v zgodnjem otroštvu, kadar ga je bilo sram, da se mu drugi smejejo, ker česa ni vedel ali pa se je osmešil, začel uporabljati preprosto metodo. »Jutri bodo pozabili,« si je mislil. Kar je popolnoma res – ljudje pozabijo.

Če ne gre ravno za sovražnika ali nevoščljivca, ki preži na vsako našo napako, ni nihče tako obseden, da bi se čez čas še spomnil, kako smo trikrat padli na najlažjem izpitu na faksu ali smo leta 2015 med javno predstavitvijo narobe naglasili angleško besedo. Večinoma se drugi, ravno tako kot mi, ukvarjajo s tem, kdaj so se osmešili oni sami. No, sicer pa: tudi če ta teorija ne drži vode in boste nekoč slišali, da oseba Y, za katero sploh ne veste, kdaj točno se pred njo niste dovolj izkazali, misli, da ste neumni, naj bo to samo dodatna motivacija, da se usedete za knjige in dokažete, da se moti. Pa ne njej, kajti to je boj z mlini na veter – sebi.