Umrl hrvaški mojster dokumentarcev

Hrvaška – ali pa kar celotna nekdanja Jugoslavija – je izgubila enega svojih najbolj plodovitih filmarjev, ki je pustil močne sledi tudi v mednarodnem filmskem prostoru. V 87. letu starosti je umrl hrvaški režiser in scenarist Bogdan Žižić, poznan in nadvse cenjen v krogih dokumentarnega filma, ki je v šestih desetletjih, kolikor jih je posvetil svoji umetnosti, posnel več kot sto celovečercev, kratkih filmov in dokumentarcev.


Njegov izjemni prispevek so že pred več kot desetletjem prepoznali v njegovi domovini in ga leta 2008 ovenčali z nagrado Vladimirja Nazorja za življenjsko delo, leto pozneje pa so mu na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma ZagrebDox podelili še častno posebno nagrado za njegov izjemni prispevek k umetnosti snemanja dokumentarcev, ki jo je tistega istega leta prejel tudi ameriški novinar in filmar Jon Alpert. Leta 2017 je na filmskem festivalu v Motovunu prejel nagrado, poimenovano petdeset let. To so zgolj tri iz široke palete odličij, ki dokazujejo Žižićevo izjemnost.

Snemal je na Hrvaškem, v Nemčiji, Italiji, Franciji, Rusiji in na Češkem

V Solinu nedaleč od Splita rojeni Žižić je v filmske vode zašel precej po naključju. Ali pa je bila na delu usoda. Študiral je namreč pravo in se po koncu študija sprva prebijal skozi ločitvene postopke, dokler ga leta 1960 za rokav ni pocukal njegov dobri znanec Marijan Matković, tedaj umetniški vodja Zagreb filma. In to je bil začetek Žižićeve ustvarjalne poti. Prva štiri leta je pri Zagreb filmu delal kot dramaturg. Jeseni 1964., ko je Sava poplavila Zagreb in je zagrebški župan Pero Pirker želel, da katastrofalno poplavo ujamejo na filmski trak, pa se je Žižić, tedaj še novinec, znašel na pravem kraju ob pravem trenutku. Ker so bili vsi drugi režiserji zaposleni z drugimi projekti, mu je Matković dal priložnost, da se dokaže. Dal mu je dve kameri, čolne in zagnano ekipo, s katero je, kot se je izkazalo, spisal košček zgodovine: njegov prvi dokumentarec se še danes vrti na televiziji.


Z dokumentarcem Poplava je prebil led. V naslednjih letih je nanizal več deset kratkih dokumentarnih filmov, pogosto o likovni umetnosti, in se postopno začel uveljavljati kot eden najpomembnejših hrvaških in jugoslovanskih režiserjev. Njegovi kratki dokumentarni in igrani filmi so pobirali nagrade na domačih in mednarodnih filmskih festivalih. Omeniti velja, da sta mu njegova prva dva celovečerca, Hiša (Kuća) in Ne nagibaj se ven (Ne naginji se van) iz 1975. in 1977., na filmskem festivalu v Pulju prinesla zlati areni. Že takrat je bila zaznavna tema izseljenstva, ki mu je bila še posebno blizu, njegov družbenokritični pogled pa se je najbolje izrazil v celovečercu Zgodnji sneg v Münchnu (Rani snijeg u Münchenu), ki je po mnenju mnogih njegov najboljši film. Svoj zadnji dokumentarni film, Jasenovački memento, je posnel pred petimi leti.

1984. je postal direktor pri Zagreb filmu

Žižićevo ime ni odzvanjalo zgolj v domačih krogih, nagrade je pobiral tudi drugod, med drugim na festivalih v Oberhausnu, Beogradu, Krakovu, New Yorku, Barceloni in Sofiji. Bil pa je tudi član žirij številnih mednarodnih festivalov, denimo v Lillu, Tampereju, Atlanti, Bilbau in Avelinu.