Hčerki ni pripravila slavja za rojstni dan

Prvega septembra bi morale zadoneti fanfare in nebo razsvetliti ognjemet. Mala Alexis Olympia je namreč dopolnila svoje prvo leto. A temu pomembnemu mejniku navkljub na domu Serene Williams in Alexisa Ohaniana ni bilo nikakršnega slavja. Ponosni starši ji niso prepevali rojstnodnevnih pesmic, je zasuli z darili ali s hčerko upihnili prve svečke na torti. Sobota je bila enaka vsem prejšnjim in vsem, ki še pridejo. »Olympia ne praznuje rojstnih dni. Kot jehovove priče rojstnih dni ne slavimo,« je šampionska tenisačica osvetlila svoje religiozno prepričanje, ki ga prenaša na prvorojenko.


Rojstnih dni na domu Williamsove ne praznujejo, pa tudi marsikateri drugi vidik življenja malčice se precej razlikuje od življenj njenih vrstnic. Kajti medtem ko jih večina pri prvem letu še vedno žlobudra v odraslim nerazumljivi dojenščini, so Olympio že usmerili na pot dvojezičnosti.

Serena se s punčico svojega očesa namreč pogovarja zdaj v angleščini, zdaj v francoščini, saj želi, da punčka zraste v dvojezičnem okolju, kar ji bo prišlo še kako prav. Sploh ker ji Serena ne bo pustila, da zgolj lenobno uživa v sadovih materinega dela.

Dobila bo delovno etiko

»Ko postaneš mati, si za otroka želiš le najboljše. Kar pa ne pomeni, da ji bom preprosto vse dala na zlatem pladnju. Želim ji privzgojiti močno delovno etiko.« Kot tudi želi, da spozna svoje korenine, zato športnica z možem že načrtuje družinsko popotovanje v Afriko. »Želiva jo odpeljati v Afriko, da na lastne oči vidi, od kod prihaja, od kod njej in meni notranja moč, ki sva jo dobili od prednikov. Želim ji pokazati in jo naučiti, kaj pomeni biti močna, odločna temnopolta ženska, in k sreči imam možnost, da to tudi uresničim.«

Načrtov za deklico ima malo morje. A čeprav jo ljubi z vsem srcem, Serena priznava, da je bilo minulo leto ne le neizmerno sladko in čudovito, ampak, vsaj zanjo, na osebni ravni, polno padcev in notranjih zlomov. »Bili so dnevi, ko sem le jokala. Imela sem grozne duševne zlome. Minulih enajst mesecev je bilo precej težkih in napornih,« priznava, kar pa ne leti zgolj na težak porod, večtedensko okrevanje in pozneje še poporodno depresijo.

»Sanjalo se mi ni, da se lahko na drugega človeka tako močno navežeš. Še vedno iščem ravnotežje med tem, da sem tu za Olympio, in tem, da sem hkrati tu sama zase, da se ne postavim na drugo ali celo tretje mesto. Počasi se učim, da ne morem biti vselej ob njej, vsako sekundo vsakega dne, in da s tem ni nič narobe.«