Pri 93 letih še vedno v filmski industriji, te dni zaključuje snemanje novega filma
Hollywoodski veljak Clint Eastwood kljub 93 letom še ni izpregel. Prav v teh dneh namreč zaključuje snemanje sodnega triletja Porotnik št. 2, ki bo njegov 46. film, pod katerega se podpisuje kot režiser. Kamere so se sicer začele vrteti že poleti, a jih je sredi julija ustavila stavka scenarističnega in igralskega ceha v Hollywoodu, vse dokler niso igralci pred približno dvema tednoma po skoraj štirimesečnem premoru zmagoslavno vzkliknili: »Pojdimo nazaj na delo!«
1955. je nastopil v svojem igralskem prvencu.
Besede, ki jih je Eastwood vzel več kot resno, saj naj bi zdaj v pičlih dveh tednih snemanje bolj ali manj končal. In ker je hollywoodski veteran znan po svojem garaštvu in hitrem delu, nikogar ne bo pretirano presenetilo, če bo tudi postprodukcija končana v nekaj mesecih in se bo začel film precej po načrtih na velikem platnu predvajati nekje v prihodnjem letu.
Štirje oskarji in prav toliko zlatih globusov
Clint – o njem lahko precej upravičeno govorimo kot o živi filmski legendi – ima za sabo izjemno kariero: štirje oskarji in prav toliko zlatih globusov, tri nagrade cezar ter beneški zlati lev za življenjsko delo so le nekatera od odličij, ki pripovedujejo o njegovem uspehu. Je med peščico tistih, ki so bili kar dvakrat nominirani za oskarja za igralca in režiserja hkrati v istem filmu, in sicer v filmih Neoproščeno ter Punčka za milijon dolarjev.
A čeprav je svojo pot v filmu začel kot igralec ter šele pozneje presedlal v režijo, je bila na koncu režija tista, zaradi katere je domov nosil najvišja odličja filmske industrije. »Za režijo sem se odločil, ker sem o tem razmišljal kot o alternativi igranju za pozneje, ko bom v letih,« je priznal, čemu je leta 1971 z režijskim prvencem Strah v noči (Play Misty for Me) razširil svoje udejstvovanje pri filmu. Zdaj režira, ker je prepričan, da lahko ponudi drugačen pogled, kot bi ga imeli drugi filmarji.
»Nič nimam proti drugim režiserjem, a sam na stvari morda gledam nekoliko drugače in se nočem spraševati, čemu so neki film prepustili nekomu drugemu, ne meni, ki bi znal zgodbo drugače prikazati.« In naslednja zgodba, ki jo bomo kmalu videli v kinih, se vrti okoli sojenja za umor, med katerim eden izmed porotnikov (Porotnik št. 2) spozna, da je morda prav on kriv žrtvine smrti. Pri tem se porotnik v podobi Nicholasa Houlta sooči z veliko moralno dilemo: ali razkriti resnico in spremeniti razsodbo porote ali molčati in potencialno obsoditi napačnega morilca.
To zna biti Eastwoodov poslednji film, hotel je namreč najti še enega, poslednji projekt, po katerem bi lahko »z visoko dvignjeno glavo odjahal v sončni zahod«. In ko je naletel na scenarij za Porotnika št. 2, naj bi takoj vedel, da je to njegov labodji spev. T. P.
