Okroglih trideset je tu
Priljubljenega pevca in avtorja Nina Ošlaka prijatelji zafrkavajo, da je pred okroglim rojstnim dnem zbežal v Španijo, od koder se je pravkar vrnil, a ga je tridesetica našla tudi skritega. Rojstni dan namreč praznuje danes. Proslavljal je tudi v Španiji, prava zabava pa ga še čaka.
»Počutim se, kot da jih imam 24, kolegi me večkrat zafrkavajo, da jih kažem 22, zdi pa se mi, da sem zrel za 40. In ne, ne počutim se nič kaj drugače. Saj navsezadnje trideset sploh ni takšna številka. Še nikoli se nisem počutil tako dobro kot zdaj. Moje življenje je zadnje mesece umirjeno, malce drugačno, saj nastopov sploh ni. Več ustvarjam, a z malo manjšim tempom,« pravi o šalah na svoj račun. Okroglih 30 bo sicer praznoval šele čez dobra dva tedna, saj je zdaj veliko prijateljev še na dopustih.
»V krogu bližnjih prijateljev bomo jedli, nazdravili in tako naprej. Zabičal sem jim tudi, da presenečenj ne maram in da to definitivno odpade,« še pove. Kako se vidi na pragu zrelih let? »Kako bi se ocenil, je res težko reči. A če potegnem črto, sem zelo zadovoljen. Počnem stvari, o katerih sem kot otrok samo sanjal. No, in tudi garal zanje. To, da živim za glasbo in od nje, je moja največja sreča. Pred desetimi leti sem bil zelo zaletav, marsikaj sem želel storiti čez noč, z glavo skozi zid. Zdaj sem umirjen, ne čisto, a precej bolj, in tudi premišljeno se lotevam stvari. Ne samo v glasbi, tudi sicer v življenju. Čisto ničesar ne bi spreminjal, tudi če se mi kdaj zdi, da sem kakšen žur v mladosti izpustil, ker sem pač veliko vadil. A brez tega ne bi bil tam, kjer sem. Mogoče bi si na akademiji za glasbo kakšno leto še več privoščil, saj sem bil kar priden študent. Morda bi lahko malo manj garal pri ustvarjanju, a tako me je pot nekako gnala,« razmišlja.
Ena od stvari, za katere upa, da bodo ostale tudi še naprej, so potovanja. »Da vsake toliko časa skočim malo po svetu, da se razgledam, spoznam novo hrano, kulturo. Zelo rad grem v galerije, na kakšno predstavo. Tega bi si želel več, a nekako mi moja deloholična narava tega ne dopušča vedno,« prizna. Redno skrbi tudi za zdravo telo.
Počnem stvari, o katerih sem kot otrok samo sanjal.
»Vsako leto v zimskem času manj treniram, sicer pa je šport postal način mojega življenja. Uživam predvsem v toplejših mesecih, ko sem lahko na prostem. Dobra stran tega pa je tudi postava, s katero sem končno zadovoljen. Kot najstnik sem bil namreč presuh in sem zato postal kar malo obseden s treningi,« doda. Pa se boji sivih las? »Siv las sem prvič opazil ob zaključku študija, pred kakšnimi štirimi leti. Za zdaj se samo tu in tam kakšen pojavi. To je del življenja. Itak pa ženske pravijo, da smo moški kot vino, da z leti postajamo boljši,« pomežikne. Za rojstni dan si bo privoščil večjo zadevo, izda le, da bo vozil novega jeklenega konjička.
»Drugih želja pa sploh nimam. Samo da bi bili vsi zdravi in da bi se življenje nekako postavilo v tirnice, ki smo jih bili vajeni prej,« še pove za konec.
