Nova obsesija Boštjana Romiha

Boštjana Romiha poznamo kot televizijskega in radijskega voditelja, tudi kot družinskega človeka, manj znana pa je njegova adrenalinska stran. Čeprav deluje umirjen človek, obožuje jadranje, prav tako pa gorsko kolesarjenje. Slednje ga je kar posrkalo. Prej je bil tudi aktiven gorski plezalec, prav v teh vrstah pa se je navdušil nad kolesarjenjem.

»Med soplezalci je bil prijatelj Tomaž O. Rous, ki je izkušen gorski kolesar. Zadevo je znal tako privlačno opisati, da me je zamikala. Mladost sem preživel na kolesu, živeli smo zraven gozda, kjer smo divjali čez korenine in poskušali izvesti kakšen skok. Zato se mi je zdelo, da bom, čeprav nisem bil na kolesu vsaj 20 let, hitro obudil nekdanje spretnosti,« opisuje. S pomočjo radijskega sodelavca Zdravca je kupil gorsko kolo in dobil odličen popust. »A še vedno sem zanj dal veliko več, kot sem bil sprva pripravljen,« se smeji. Hitro je osvojil vožnjo po neravnih potkah, kombinacija prelepe narave in stalnih izzivov pri vožnji ga je čisto osvojila in kmalu je razmišljal samo še o tem, katera bo naslednja tura.

»Pri gorskem kolesarjenju obožujem predvsem stik z naravo. Ko zaideš globoko v gozdove, planjave, se ustaviš in pred sabo gledaš vršace, travnate preproge, dihaš najboljši zrak in čistiš glavo, prisopihaš na vrh, poješ najokusnejši sendvič, razdreš kakšno moško in zatuliš v dolino … In nato pridejo spust in adrenalin, zbranost na vrhuncu, občutek zadovoljstva, ko ti uspe odpeljati težke odseke,« pove o novi obsesiji.


Nikoli pa ga ni zanimala tekmovalna plat. »Na ture se največkrat odpravim v dvoje. Ko pritiskaš pedale na gor, imaš veliko časa za dobre debate. Ko pa pride do bolj užitkarskega dela, torej spusta, je čisto drugače, če lahko občutke navdušenja še s kom deliš. Poleg tega je tu še varnostni vidik. Če po hribih kolesariš sam, je bolje biti previdnejši, ker ti v primeru poškodbe nihče ne bo mogel pomagati.« Tudi divjanje ga ne navdušuje. »Pri spustu nisem zagovornik prevelike hitrosti, skokov in tekme s časom. Raje imam malo bolj tehnične spuste, ki zahtevajo natančno vožnjo, napredovanje po centimetrih, vzdrževanje ravnotežja na mestu,« pravi. Namesto divjanja ga privlačijo razdalje. Pedale je poganjal tudi po hrvaških, avstrijskih, švicarskih, nemških in škotskih hribih, posebno pa so mu pri srcu italijanski Dolomiti.


»Gardsko jezero velja za meko evropskega gorskega kolesarjenja, meni pa je še malo bolj všeč kakšnih 50 kilometrov severno, v okolici krajev Andalo, Molveno,« razkrije.

Gorsko kolesarjenje je izjemno hitro razvijajoča se športna panoga, ki jo vse turistično prebujene države jemljejo zelo resno. »Slovenija žal caplja zadaj, na večini poti smo gorski kolesarji v prekršku. Težko razumem, da v naravovarstveno naravnani Švici lahko kolesariš tako rekoč povsod po hribovskih in gozdnih poteh, pri nas pa se kolesarja meče v isti koš z motornimi kolesi in štirikolesniki. Nismo divjaška mularija, ampak odrasli, odgovorni in povsem dobronamerni ljudje, ki bežimo od asfalta in prometnih cest. Ljubimo neokrnjeno naravo in jo želimo tako tudi ohraniti.«