Gledali so ga kot vesoljca

Na glasbenika, plesnega inštruktorja in koreografa Sebastiana je izjemen vtis pustila Kitajska, in sicer tako njena pozitivna kot negativna plat.
»Noro sem se je veselil zaradi popolnoma druge kulture, arhitekture, glasbe. Tam je res čisto drug svet. Ta država se je do zdaj najbolj razlikovala od naše izmed vseh, kjer sem bil,« pravi. A kot je nanj po eni strani naredila vtis z zgodovino in načinom življenja, so bili precejšnje razočaranje ljudje. »Hladni, nespoštljivi, egocentrični, predvsem pa nevešči angleškega jezika, kar obisk izjemno oteži. Sploh si ne znam predstavljati, kako kar koli skomuniciraš z njimi, če imaš težavo. V treh tednih, kolikor sem bil tam, sem spoznal točno enega starejšega poslovneža, ki je tekoče govoril angleško. Vsi drugi niso razumeli niti, ko sem jim naročil something vegetarian (nekaj vegetarijanskega),« pove.
»Gledajo nas kot vesoljce. Tako se nikar ne čuditi, če bo k vam vsak dan pristopil posameznik ali vsa družina in se hotela z vami slikati. To se vam bo dogajalo redno. Po drugi strani se ne čudite, če vas bo na podzemni železnici ostarela babica s komolcem sunila pod rebra, samo zato, da bo prišla na vlak.«

Čeprav so ga ljudje negativno presenetili, mu niso vzeli veselja do raziskovanja dežele. »Res sem pričakoval, da bodo vendarle bolj prijazni do turistov. Ves čas sem imel občutek, da so sami sebi popolnoma dovolj. No, ja, glede na to, da so po številu prebivalcev z 1,3 milijarde največja država na svetu, verjetno drugih res ne potrebujejo, država sama pa je tudi geografsko tako velika, da si jo lahko vse življenje ogledujejo!«
In kam je zaneslo Sebastiana? »Obiskal sem Šanghaj, za teden dni sem skočil še v Peking. Če si na Kitajskem ne ogledaš kitajskega zidu, je približno tako kot biti v Egiptu in si ne ogledati piramid ali zapustiti Atene brez ogleda Akropole. Za obisk Kitajske sem se odločil zato, ker poznam nekaj Kitajk in Japonk in me resnično privlačijo druge kulture,« še razloži.
Znamenitosti si je ogledal toliko, kolikor se je le dalo. »Šanghaj ima tudi odličen sistem izposoje koles, tako da sem naokoli šibal z rumenimi bicikli, ki jih je po mestu na tisoče in jih lahko s posebno aplikacijo najameš kjer koli. Ko ga ne potrebuješ več, ga pustiš na pločniku. To seveda premikanje po mestu izjemno poenostavi, zlasti v tistem soparnem ozračju,« se spominja.

Najbrž je soparno vreme pripomoglo, da se je navdušil nad kitajsko ceremonijo pitja čaja. »Iz čaja so naredili celo znanost. Ne vem, koliko je ta ceremonija res avtentična ali le predstava za turiste, je pa bilo zanimivo opazovati, kaj jim čaj pomeni, kak učinek ima in kaj naredimo z njim v posameznih korakih priprave. Seveda sem na koncu moral kupiti spominek, ki je verjetno najdražji čaj, kar jih bom kupil v življenju. Paket je stal 65 evrov,« pripoveduje.

Na Sebastiana je velik vtis naredil kitajski zid. »Videti, kaj je bil človek sposoben ustvariti že takrat, vzame sapo. Imel sem srečo, da sem ga obiskal v bolj oblačnem vremenu in meglice okoli njega so mu dale še dodatno mističnost. Na poti tja smo si ogledali tudi grobnice njihovih cesarjev, na poti nazaj pa si privoščili njihovo tradicionalno kosilo. Kot vegetarijancu mi je njihova kuhinja zelo blizu,« strne.
Kljub veličastnemu zidu, ki se vije v neskončnost in izgublja očem nekje na obzorju, se Sebastian strinja s trditvijo: enkrat Kitajska in nato nekaj časa ne. Obisk in potepanje tam primerja z obiskom Las Vegasa. »Lepo ju je obiskati, a ko ju enkrat doživiš, je dovolj," sklene.