Piranska ponudba: naviti zvočniki

Avgust leta 1991 je bil prijeten, turistov na Obali pa tudi ni manjkalo. Slovenske novice pa so takrat pribeležile poročilo novinarja Borisa Šuligoja, ki se je lotil »pretirano navitih zvočnikov, ki so kaj slaba obogatitev turistične ponudbe«.

Zapisal je, da turistični delavci z Obale »nikakor ne morejo iz svoje kože in starih navad vsej krizi v turizmu navkljub. Tak primer je hrup, brez katerega mnogi ne znajo sestaviti svoje gostinske ali turistične ponudbe.«

​

V piranski občini so zato celo morali sprejeti občinski odlok, s katerim so nameravali vsaj za silo obvarovati tiste, ki so si v počitniških dneh zaželeli tudi nekaj miru. »Dolgo so namreč turistični delavci zmerjali vse, ki so se upirali hrupni glasbi, da nimajo pojma, kaj je to kakovostna turistična ponudba, in že vnaprej ožigosali vsakogar, ki je nasprotoval do kraja navitim zvočnikom. Kljub odlokom in spoznanju, da hrup vendarle ne more biti sestavni del 'kakovostne turistične ponudbe', je bilo primerov pretirane glasnosti še zmeraj preveč. Še krajani so morali spisati peticijo in zbrati podpise, ki so jih dostavili obalnim inšpektorjem zaradi kršitev odloka občine Piran o javnem redu in miru. In zgodilo se ni skoraj nič.«

»Presenetljivo, kako hitro pozabijo nekateri na krizo in kako malo jim je mar, če bodo turisti k njim še prišli,« je poročevalec končal svoj prispevek.