Hodili čez Prešernov grob

Danes le težko verjamemo, da so ljudje na starem kranjskem pokopališču nemarno hodili čez originalni grob našega največjega pesnika Franceta Prešerna.
Leta 1995 je novinar Mirko Kunšič obudil zgodbo o Prešernovi oporoki, pokopu in prekopavanju ter idejah o preselitvi pesnikovih posmrtnih ostankov v rodno Vrbo.
​

Zapiše tako, da je minilo 146 let (danes 172 let), ko je 6. februarja Prešeren, zlasti v očeh malega človeka darežljiv odvetnik, poklical k sebi tri kranjske meščane in pred njimi v postelji narekoval oporoko. Vse imetje, če ga bi še kaj ostalo po poravnavi dolgov, je zapustil svojima dvema otrokoma, ki ju je priznal, pohištvo in perilo pa je zapisal sestri Katri. Kot vemo, je dva dni pozneje okoli osmih zjutraj umrl.

Potem so ga 10. februarja pokopali ob zidu starega kranjskega pokopališča, kjer je tabla z napisom: Tu pod rušo je bil prvi grob Prešernov. Vse do junija 1952, ko so ga prekopali v današnji grob, blizu njegove hčere, pisateljice in šivilje Ernestine Jelovšek.
Menda je eden razlogov, zakaj so Prešerna prekopali, ker so ljudje kar hodili čezenj.

Sredi devetdesetih se je namreč Kunšiču oglasil g. Tone Ilenič iz Ljubljane, ki se je spominjal, kako so ljudje hodili čezenj. »Ne morem razumeti, kako je mogoče, da grob ni zavarovan z ograjo. Videl sem spomenik na Gosposvetskem polju, ki je lepo ograjen in pokrit. Videl sem spomenik poljskega kralja Boleslava ob cerkvenem zidu, pokrit, ograjen in lepo vzdrževan.«
Po prekopu našega velikega pesnika omenjenega leta ni bilo glede njegovega groba nobenih sprememb več. Kot vemo, danes počiva pod spomenikom, kopijo kužnega znamenja iz 17. stoletja, ki ga je iz hotaveljskega marmorja izklesal kamnosek Toman.

No, povejmo še to, da naj bi Janez Bleiweis že v mesecih po Prešernovi smrti podal pobudo za zbiranje denarja za postavitev spomenika velikemu pesniku, pa takratno ljudstvo menda ni bilo najbolj navdušeno nad idejo.