Neuničljiva Ana Lukner Roljič: Potrebujemo izklop ega in vklop srca

Če bi bili časi drugačni, bi pisali, kako uspešna poslovna ženska in gonilna sila dobrodelne Anine zvezdice uživa v najlepših trenutkih življenja, ko se ji je izpolnila tudi velika želja in sta pred desetimi meseci z možem povila sinčka Jacksona. A ker je situacija drugačna, Ana takšnega intervjuja ni želela, saj ima številne druge, zelo resne skrbi. Med njimi predvsem, kako bo lahko s svojo ekipo pomagala vsem, ki so že tako v težkem položaju, in tistim, ki so v teh težkih trenutkih ostali brez službe in plače. Prav njihova pomoč je za mnoge družine edina rešilna bilka.
Fotografija: V težkih trenutkih poskuša trenirati sebe in svoje misli, da je vse, kar se dogaja, za višje dobro in potencial za izboljšanje. Foto: osebni arhiv
Odpri galerijo
V težkih trenutkih poskuša trenirati sebe in svoje misli, da je vse, kar se dogaja, za višje dobro in potencial za izboljšanje. Foto: osebni arhiv

Čas se je ustavil, a njeni dnevi so prekratki za vse, kar bi želela in mora narediti. Ne glede na to, da je uradno na porodniškem dopustu, ji telefon ne neha zvoniti. Zelo je zaposlena s službo, z delom z ZDA, ogromno pa tudi z Anino zvezdico. Medtem ko so mnogi dolgo zamahovali z roko, češ da ni ta virus nič takšnega, je Ana situacijo že od začetka vzela zelo resno. »Kdor vsaj malo spremlja stvari na svetovni ravni, se hitro zaveda, da bi lahko veliko več uredili, če bi se ljudje že od začetka držali navodil vodilnih. Tako pa nekateri lepo ostajajo doma, drugim pa je vseeno zase in za vse nas. Najbolj zanimivo je, da mejimo na Italijo, kjer so se stvari razvile v katastrofalne, pa to za marsikoga še ni bilo dovolj, da bi ravnal drugače,« je kritična Ana, ki je seveda sprejela navodila o ostajanju doma, čeprav ji je zaradi tega zelo hudo. Še posebno, ker so že nekaj časa zaprti domovi za ostarele, kjer je že dolga leta njena ljuba dementna mama. Zdaj ne more obiskovati ne nje ne očeta, ki je zaradi visoke starosti (90 let) v strogi karanteni. A vsa družina ve, da je to kljub vsemu najboljše za vse. Močno upa, da ju bo lahko kmalu videla in stisnila k sebi. Ko ti je najteže, pomagaj drugim
»Hudo mi je za vse stiske ljudi. Jaz in moje zvezdice bi radi pomagali vsem,« pravi Ana. Foto: osebni arhiv
»Hudo mi je za vse stiske ljudi. Jaz in moje zvezdice bi radi pomagali vsem,« pravi Ana. Foto: osebni arhiv

Svetlolaska pa kljub ustavljenem svetu ne miruje. S prostovoljci aktivno pomagajo ljudem v stiski. »Od malega so me starši vzgajali, da je treba na vsakega človeka, ne glede na položaj, poklic ali premoženje, gledati enako, za kar sem jim zelo hvaležna. Na svoji koži sem pred leti izkusila, da te lahko od lepega življenja in udobja do velikanske osebne in poslovne stiske loči le kakšna napačna odločitev, pa še nanjo ne moreš vedno vplivati. Zato nikoli ne obsojam ljudi, da so se znašli v položaju, v katerem potrebujejo pomoč, ker se to lahko zelo hitro zgodi vsakemu. Pred leti sem imela zelo težko obdobje in sem morala dolgo garati, da sem se izkopala iz njega. Ko sem bila najbolj na dnu, sem ustanovila Anino zvezdico. Vedno sem v danem trenutku hvaležna za vse, kar imam: da imam streho nad glavo, mir in varnost, da sem zdrava in lahko domačim vsak dan skuham kosilo. Sem varčna in hrane nikoli ne vržem proč, temveč znam ne glede na to, kaj imam v hladilniku, vedno znova pričarati kosilo. Zdaj se še toliko bolj zavedam, da to ni samoumevno. Hudo mi je, ko me kličejo mame, katerih otroci so zdaj, ko ni šole, ostali brez kosila v šoli, edinega toplega obroka, mame pa imajo doma prazne hladilnike in omare. Hudo mi je za vse težke zgodbe, stiske ljudi. Jaz in moje zvezdice bi radi vsem pomagali,« pravi Ana, ki na dan dobi nešteto klicev, elektronskih sporočil, SMS-ov in pisem za pomoč.
Ana Roljič Lukner poziva vse, naj si med seboj pomagajo – sosed sosedu. Foto: osebni arhiv
Ana Roljič Lukner poziva vse, naj si med seboj pomagajo – sosed sosedu. Foto: osebni arhiv

Svet se dramatično spreminja

Z Anino zvezdico se tudi trenutno trudijo pomagati čim več ljudem. Seveda se držijo navodil glede varnosti in večino dela opravijo prek skypa, vendar pa gre skoraj vsak dan v skladišče in se na primerni varnostni razdalji srečuje z ljudmi. »Vesela sem, da vse poteka dokaj gladko in da z ekipo lahko, kolikor se da, normalno delujemo, čeprav je celoten proces zelo upočasnjen. Ponosna sem na svojo ekipo, na prostovoljce – zvezdice, da delujemo enotno in vedno pomagamo po najboljših močeh. Sprožili smo pobudo in pozivamo vse, naj si med seboj pomagajo – sosed sosedu. Kličejo nas iz podjetij, šol, gostiln, da imajo hrano, ki jo želijo podariti. Ogromno hrane prispevajo posamezniki. Med dogajanjem nismo pozabili niti na tiste, ki so ves čas na terenu za vse nas. Odpeljali smo jim pakete sladkarij in kave ter upamo, da smo jih s tem vsaj malo razvedrili,« pravi Ana, ki ve, kako dragoceno je, ko v najhujši stiski dobiš objem, toplo besedo in tudi hrano. Ljudje prepogosto pozabljamo, da smo skupaj močnejši, da se lahko vsak od nas znajde v stiski in bo potreboval pomoč. Ogromen opomnik za vse
Tako kot demenca, za katero že dolga leta boleha njena mama, je stigmatizirana tudi revščina. »Zakaj naj bi bil nekdo slabši, če nima dragih oblačil ali ima majhno plačo?! Pod kožo smo vsi enako krvavi. Na svet prideš in greš z njega brez vsega. Upam, da bodo ljudje videli, da za srečo ne potrebujemo 15 parov superg, temveč so pomembnejše druge stvari. Vsi si želimo družino, prijatelje, sprejetosti, ljubiti in biti ljubljen. Potrebujemo izklop ega in vklop srca,« je odločna Ana. Prepričana je, da je virus opozorilo za ves svet, da končno uvidimo, kaj v življenju zares šteje, in se vrnemo k pravim vrednotam. Čas je, da se odpravijo velikanske razlike med ljudmi, ko imajo eni vse, drugi pa nič. Zdaj moramo z največjo ljubeznijo negovati sočloveka, biti spoštljivi in sočutni ter naredimo vse dobro za našo naravo. Vsak mora začeti pri sebi, izboljšati sebe in na splošno delati dobro.
Seveda je tudi njo kdaj strah. Tudi ko je v skladišču s stotimi ljudmi, čeprav z masko in na razdalji, jo včasih prešine, da tvega. Tudi ponoči se zbudi zaradi negotovosti visenja nad prepadom, ko nihče ne ve, ali bo vrv zdržala ali ne. V takih trenutkih poskuša trenirati sebe in svoje misli, da je vse to, kar se dogaja, za višje dobro in potencial za izboljšanje. Tako ob vsem tem pripravlja najnovejši projekt, s katerim namerava tudi s pomočjo novih tehnologij narediti red glede dobrodelnosti na svetovni ravni.
Če ne bi bilo virusa, bi bila vsa njena pozornost posvečena možu<strong> </strong>Dejanu in desetmesečnemu Jacksonu. Foto: osebni arhiv
Če ne bi bilo virusa, bi bila vsa njena pozornost posvečena možu Dejanu in desetmesečnemu Jacksonu. Foto: osebni arhiv

Za zdaj deluje iz Slovenije, saj bi morali ravno te dni z možem Dejanom in sinom Jacksonom prvič skupaj odpotovati v ZDA, Anin drugi dom. Potovanje so morali odpovedati in ne vedo, kdaj bodo lahko odšli, prav tako ne, ali bodo septembra lahko prišli v Slovenijo njuni ameriški prijatelji. Kalifornijo zelo pogreša in upa, da se čim prej vrne in vidi vse svoje prijatelje, svojo drugo družino.

Lepo je biti tudi mama

Ob vsem, kar se dogaja, pa jo polnijo trenutki sreče in povezanosti s sinom in možem. »Moja nosečnost se je začela z rahlimi slabostmi, zaspanostjo, migrenami. Pozneje sem se počutila bolje in tudi težave hitro pozabila. Vesela sem, da sem rodila v Ljubljani, kjer je zame skrbela čudovita ekipa.« Z rojstvom sina se je spremenilo veliko stvari, predvsem pa so se spremenile prednostne naloge. Naenkrat nista bila več na prvem mestu onadva z Dejanom, temveč dojenček. »Materinstva sem se lotila precej intuitivno. Od nekdaj sem človek, ki se znajde v vseh situacijah. Nisem veliko brala, brskala po spletu ali gledala vlogov. Poslušam sebe in otroka, veliko dobrih nasvetov pa so mi dali moja zlata tašča, sestra, tudi oče. Zelo hudo mi je, da moja ljuba mama zaradi bolezni ne more biti vpletena v celotno družinsko dogajanje. Izredno jo pogrešam, manjka mi kot mama in babica.« A že kmalu po porodu je doumela, da bo težko za leto dni prenehala z vsem, kar počne. »Zato sem iz meseca v mesec bolj aktivna. Delo me je vedno osrečevalo in verjamem, da če je mama zadovoljna, je otrok še toliko bolj,« pove Ana, ki je že več kot dve desetletji vpeta v posle med Slovenijo in ZDA, poleg vsega pa deluje še kot humanitarka.
Ana pa se s svojo ekipo trudi in poziva ljudi, naj stopijo skupaj in po najboljših močeh pomagajo na lokalnem nivoju. Foto: osebni arhiv
Ana pa se s svojo ekipo trudi in poziva ljudi, naj stopijo skupaj in po najboljših močeh pomagajo na lokalnem nivoju. Foto: osebni arhiv


K sreči je Jackson zelo prilagodljiv, vesel in srečen otrok. Dokler ni bilo karantene, ga je pogosto vzela s seboj na sestanke in simpatični malček se je vsem pustil crkljati. Njegovi starši so zelo zadovoljni, da zelo dobro spi in se po navadi zbudi le enkrat na noč. Čez dan pa je njihov dan vedno pester, poln smeha (tudi joka) in novih dogodivščin. Jackson je njun svet, njuna mala zvezdica. In ne glede na situacijo se bo Ana še naprej trudila za boljši in lepši svet. Verjame v ljudi in v to, da le skupaj lahko gradimo svetlo prihodnost, ki temelji na ljubezni, sočutju in spoštovanju.
 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas