Pogačar napada kot nekoč slavni Gusar
Med navijači iz drugih držav, ki so na letošnjem Touru bolj na Pogačarjevi kot Vingegaardovi strani, so številni Italijani, ki se jim kolca po časih pokojnega Marca Pantanija in jih Slovenec spominja na priljubljenega Gusarja. To velja tudi za Andreo Agostinija, 53-letnega direktorja v ekipi UAE, ki od blizu spremlja Pogačarjev vzpon med zvezde. Bil pa je tudi Pantanijev sokrajan iz Cesenatica, vrstnik in moštveni kolega v mladih letih. Nato je bil predstavnik za stike z javnostjo pri ekipi Mercatone Uno, s katero je Pantani dosegel največje uspehe. O podobnostih in razlikah med sedanjim slovenskim in nekdanjim italijanskim asom je spregovoril v pogovoru za Gazzetto dello Sport.
Mineva 25 let od začetka Toura 1998, ki ga je dobil Pantani. Se nam samo dozdeva, ali sta si podobna s Pogačarjem?
»Čeprav sta si generacijsko oddaljena, je njuno dojemanje kolesarstva podobno. Tadej ni preračunljiv, sledi instinktom. Nepredvidljiv je in velikokrat pokvari načrte tekmecev. Marco se je zanašal na občutke, v klanec je napadal, ko je to želel. Ni gledal na to, koliko kilometrov je še do cilja. Želel je le iti najhitreje v hrib in pri tem sta si s Pogačarjem neverjetno podobna: gresta čez mejo utrujenosti in bolečine. Naredita skok več, čeprav jima noge govorijo, da je bilo dovolj. Za nekaj takega potrebujete neverjetno močno glavo in ogromno srce. Tisti, ki mu to uspe, postane številka ena.«
Tako kot je nekoč to bil Pantani.
»Da, brez dvomov lahko rečem, da bi bil tudi v teh časih številka ena. Vsaj na vzponih, saj nihče ne dosega njegovih številk, niti Tadej. Marco je rezultate dosegel v rokodelskih časih kolesarstva. Njegova prehrana je bila obupna, pil je, če se je spomnil, da mora, treniral je brez tabel. Ko so ga povprašali, če ima kakšen nasvet za izboljšanje, je dejal 'ostani v sedlu'. Njegov recept je bil, da je treba ure in ure preživeti na kolesu. Z današnjim znanjem in napredkom materialov bi opustošil karavano.«
V čem sta si različna s Pogačarjem?
»Marco je bil zelo ponosen, če je doživel poraz, je takoj razmišljal o revanši. Tako je bilo na Courchevelu, potem ko se je zapletel v besedno vojno z Armstrongom. Sicer je bil nabrit, simpatičen fant, med Girom ali Tourom pa se je vedno spremenil. Čutil je pritisk, da mora biti Pantani. Pogačar je izjemno sproščen, zanj je poraz del kolesarskega poklica, ne potre ga. Do tekmecev čuti pravo prijateljstvo in spoštovanje, kot smo videli ob iskrenem objemu z Vingegaardom na cilju v Cauteretsu. Nečesa takšnega si nismo mogli predstavljati med Marcom in Lanceom. Drugače sta dojemala svoje rivalstvo, imela sta drugačno karizmo, tudi v odnosu z novinarji.«
Najlepša Pantanijeva zmaga?
»Izpostavil bi dve iz leta 1998: Montecampione na Giru in Les Deux Alpes na Touru, s skokom ob zmedi na Galibierju. Samo on se je lahko spomnil takšne norosti. Kako pogrešamo nekaj takšnega v kolesarski Italiji in svetu.«
Kaj pa Pogačarjeve zmage?
»Etapa ob koncu Vuelte 2019, Strade Bianche. Recimo vse to, kar se bo zgodilo od tod do Pariza. Saj smo se razumeli ...«
