Rimska bitka padlih cesarstev

Pet let bo minilo od zadnje tekme Italije na velikih tekmovanjih (2. julij) in njenega nesrečnega poraza v četrtfinalu evropskega prvenstva v Franciji proti Nemčiji po strelih z bele točke. A ne le za evropsko nogometno družino, tudi in predvsem za azzurre, potem ko so prvič v zgodovini izpustili tudi svetovno prvenstvo (v Rusiji 2018), ima nocojšnja otvoritvena tekma evropskega prvenstva proti Turčiji na olimpijskem stadionu v Rimu (ob 21. uri) več kot le simboličen pomen.

Kvalifikacijski polom proti Švedski za uvrstitev na mundial 2018 je za Italijane pomenil novo rojstvo: poslovili so se od zadnjih velikanov, ki so leta 2006 osvojili četrti naslov svetovnega prvaka, in pod taktirko novega selektorja Roberta Mancinija začeli vrnitev v evropski in tudi svetovni vrh.
Prvi del poti na vrh je Mancini opravil z odliko. Italijo je spet naredil močno in jo v prvo dejanje eura 2020 popeljal z nizom 27 tekem brez poraza (22 zmag in 5 neodločenih izidov, razlika v golih 37:4). Le še tri tekme jo ločijo od izenačenja rekordnega niza iz tridesetih let minulega stoletja, ko je bila dvakrat najboljša na svetu. Še pomembnejše je, da je Italija prepričala tudi druge velike tekmece, ki jo uvrščajo v najožji krog favoritov.
 

Dvajset odstotkov Italijanov vidi azzurre na vrhu

Od obujanja slavne in uspešne preteklosti večni romantiki Italijani ne bodo imeli ničesar. Mancini, tekmovalec po značaju, ni tri leta ustvarjal Italije, da bi ugajala, marveč da bi zmagovala. Navijači mu sicer še ne zaupajo preveč, če bi sodili po včerajšnji anketi rožnatega športnega časnika La Gazzetta Dello Sport, v kateri Italijo na evropskem prestolu vidi 20 odstotkov tifosov, največ, 30 odstotkov, pa jih ji konec evropskega prvenstva napoveduje v polfinalu.

Toda Mancini nima razlogov, da ne bi zaupal svoji filozofiji, zamislim, postavitvama 4-3-3, ko se brani, in 3-2-4-1, ko napada. Pred njim in igralci je zvečer le en cilj – zmaga proti Turčiji.
Turčija je morda neznanka, je konkurenčna, toda kako močna je? »Verjamem v Turčijo, prav nič ne zaostaja za Italijo,« je opozoril naše zahodne sosede turški trenerski velikan Fatih Terim. Svarilnih besed izkušenega strokovnjaka z vzdevkom Osvajalec nemara ne gre jemati z vso resnostjo, a jih tudi ne kaže preslišati. Turčija pod taktirko drugega velikana, 69-letnega veterana Senola Günesa, gre v evropsko bitko z najmlajšim moštvom, toda zelo nadarjenim.

»Še zdaleč ni neizkušeno, v njem je kar 15 nogometašev, ki igrajo v tujini za Milan, Lille, Leicester, Liverpool ...« še poudarja Terim, ki močno zaupa kolegu in vrstniku Günesu, sicer selektorju, ki je Turčijo leta 2002 v svojem prvem mandatu (2000/04) popeljal do tretjega mesta na svetovnem prvenstvu.

Turškemu optimizmu ne gre v prid le statistika: v desetih tekmah Turčija še ni premagala Italije. Le trikrat je iztržila neodločen izid, medtem ko je na svojih štirih evropskih prvenstvih vselej izgubila prvo tekmo. Italija je na Olimpijskem stadionu v Rimu na velikih tekmovanjih zmagala na osmih tekmah od desetih. Dvakrat je iztržila neodločen izid.