Premalo je zavedanja, da se lahko uveljaviš le v Evropi

LJUBLJANA – Marko Šuler je bil poldrugo desetletje med najbolj prepoznavnimi slovenskimi nogometaši. Igral je v ligi prvakov, na svetovnem prvenstvu, osvajal lovorike v Sloveniji, Belgiji, na Poljskem, v Izraelu in nazadnje spet v Sloveniji, kjer je po šestih sezonah v dresu Mariboru pri 36 letih pomahal v slovo.

Kaj je pretehtalo pri odločitvi o upokojitvi?
»Zdravje. Gležnji so tako načeti, da druge izbire nisem imel. Zdravnica me je opozorila, da česa podobnega še ni videla, niti enega celega ligamenta. To mi je dalo misliti. Pred seboj imam še kar nekaj življenja in rad bi ga preživel dokaj kakovostno. Žal je tako, da vrhunski šport pusti neprijetne zdravstvene posledice.«

Se boste lahko navadili na nov življenjski ritem?
»Vsekakor. Najprej si bom privoščil pošten oddih. Če je bil doslej v ospredju nogomet, bo poslej družina. Privoščil si bom dopust, kakršnega si nisem že 20 let. Nato se bom posvetil podjetniški karieri v nepremičninskem poslu, ki ni le klasičen prodaj, kupuj, posreduj ... Partnerja, vlagatelj in vodja projektov, sta posel že uspešno vpeljala in nekaj projektov smo že izpeljali. Formo bom poskušal ohranjati z rekreacijo. Pozimi obožujem smučanje, poleti tenis. Ta bo za nekaj časa bolj želja, tako da bo treba najti nekaj drugega, na primer golf, ki bo ravno pravšnji za umirjeno aktivnost.«

Vas trenerski posel ali kakšna druga vloga v nogometu ne zanimata?
»Nikakršnih trenerskih ambicij nimam.«

Kateri je bil prelomni trenutek v karieri?
»Več jih je bilo. Začel sem s smučanjem, saj je bil oče smučarski delegat, a nisem se videl v tem športu. Izbral sem nogomet in treniral pri FC Kärnten. V Celovcu so želeli, da bi obiskoval tamkajšnjo gimnazijo, medtem ko sem si sam želel nadaljevati šolanje na Ravnah in igrati nogomet pri Dravogradu. Najbrž je bila ključna selitev v Novo Gorico, ki je pomenila profesionalen korak naprej in umik od družine.«

Gorica je bila prvovrstna izbira, mar ne?
»Ni bila samoumevna, v Domžale me je vabil tudi Nenad Protega, a prepričal me je tedanji goriški športni direktor Dean Mavrič. V Gorici se mi je odprl nogometni svet, najprej sem postal mladi reprezentant, v SNL nabiral izkušnje, se prvič srečal z močnejšo mednarodno konkurenco ...«

Tako nadarjene ekipe, kakršno je imela tedaj Gorica, v slovenski ligi še ni bilo.
»Niti pomislil nisem na to. A bo držalo. Valter Birsa, Matej Mavrič, Miran Burgić, Andrej Komac ... Ne bi bili trikratni prvaki, če ne bi imeli toliko talenta ter ne bi bili odlično vodeni in selekcionirani. Veliko sem se naučil od Mirana Srebrniča. Malo je igralcev, ki jih posluša in spoštuje slačilnica. On je spoštovanje tudi vračal.«

Kako ste doživljali vaše legionarsko obdobje?
»Imel sem srečo, da sem začel pri Gentu, ki se je vzpenjal in je imel izjemno moštveno konkurenco. Najprej sem se v glavi že pripravil za pakiranje kovčkov, potem sem si rekel: 'Če bom dobil priložnost, jo moram izkoristiti.' In sem jo že na svoji prvi tekmi, uvrstili smo se med najboljše tri, osvojili pokalno lovoriko. Podobno je bilo na Poljskem pri Legii, ki je bila v senci drugih, a smo po 25 letih vrnili naslov prvaka. K Hapoelu Tel Aviv sem prestopil v obdobju njegove krize, a na koncu smo prišli do podprvaka in zmage v pokalu.«

Kaj lahko sporočite mlajšim igralcem, ki upajo, da bodo v tujini ujeli srečo?
»V tujini si dobro plačan, a si tudi številka. Če ne boš izkoristil priložnosti, jo bo nekdo drug.«

Se mariborska zgodba močno razlikuje od goriške?
»Gorica je imela talent, Maribor ima profesionalizem, ki pomeni izključno tekmovalnost in popolno osredotočenost na nogomet. Od junija do junija, pri čemer ni konca ciljev. Podlago ima v tradiciji, denarni stabilnosti. Seveda je tudi pri Mariboru veliko talenta, ampak v ospredju je miselnost. Kdor ne sprejme evropskega razmišljanja, ne spada v moštvo in tudi ne bo preživel selekcije.«

Je Maribor izdelek Zlatka Zahovića?
»To je Maribor, ki ga je in ga oblikuje značaj Zlatka Zahovića. Malokje sem srečal ljudi s takšnim karakterjem. Le čudiš se lahko, kako mu uspeva, redko vidiš človeka s takšno žilico. Kar koli naredi, se mu izide.«

Bili ste pomemben člen zadnjega reprezentančnega rodu, ki je igral na velikem tekmovanju. Kaj je imel vaš rod, česar niso imeli drugi?
»Zdajšnji rod premore talent, morda celo več, kot ga je imel naš. Veliko igralcev ima v klubih vidne vloge, kar ne deluje, je kemija. Reprezentanca, kakršna je Slovenija, ki izhaja iz majhne selekcije, je omejena, zato mora imeti voljo, srčnost in kemijo. Večje reprezentance manjše pomanjkljivosti nadomeščajo s široko selekcijo, denarjem, manjše, kot je Slovenija, morajo imeti še nekaj več.«

Uvrstitev na SP je bil vrhunec vašega rodu. A ne bi smel biti zadnji?
»Res je, imeli smo potencial za vsaj še eno veliko tekmovanje. Morda smo plačali davek pomanjkanju izkušenj, ampak v nogometu le ni naključij. Nerealno bi bilo ponavljati.«

V Južni Afriki je zmanjkalo nekaj sekund za čudež in napredovanje med 16 najboljših na SP.

»Imeli smo tisto, kar ustvarja uspešno moštvo. Imeli smo značaj, na treninge smo prihajali s ciljem in tudi zabavali smo se s ciljem. Bili smo blizu lepega nadaljevanja. Do zadnje sekunde smo bili v igri. Obžalujem, kako smo izpustili priložnost z ZDA. Bíl sem eno od svojih najtežjih bitk, ki je zlepa ne bom pozabil zaradi napadalca Jozyja Altidora. Ne bom rekel, da sem bil tepen, ker ni bil grobijan, a vsak dvoboj je prinesel modrico ali oteklino.«

Se še družite ali slišite z bivšimi reprezentanti?
»Premalo. Razen z Robertom Korenom, Aleksandrom Radosavljevićem in Matejem Mavričem, ki delujejo v Sloveniji, nimam kdo ve koliko stikov. Šport je lahko neprijazen. V karieri sem spoznal nič koliko ljudi, se z njimi spoprijateljil, ampak čas naredi svoje. Ne moreš spremljati vsakogar.«

So ostali le še spomini?
»Vedno bolj. Igral sem proti igralcem največjega kova, kot so Zlatan Ibrahimović, Wayne Rooney, Cristiano Ronaldo, Emile Heskey, Romelu Lukaku, ter se prepričal, da delajo razliko in da so z razlogom najbolje plačani.«

Mnenja o SNL se krešejo, kakšno je vaše?
»Slovenska liga gre gor in dol. Je čudna liga, ki je ni mogoče le hvaliti niti zgolj grajati. Zdi se mi, da tava. Pogrešam več klubov, liga z desetimi je premajhna. Ob Mariboru bi moral še kakšen klub narediti več v Evropi. Klubi se prehitro zadovoljujejo z uvrstitvijo vanjo, premalo je zavedanja, da se lahko uveljaviš le v Evropi.«