Občutek ima, da bomo pozitivno presenečeni

PJONGČANG – Franciju Petku, vodji slovenske olimpijske reprezentance v Pjongčangu, je dober teden pred odhodom v Južno Korejo račune prekrižala poškodba kolena, zaradi katere je moral na vrat na nos celo na operacijo. A na to, da ne bi odpotoval v Azijo, ni pomislil niti za hip. Kot zapriseženi športnik, kar je ostal tudi po koncu uspešne skakalne kariere, bo stisnil zobe in si prizadeval svojo vlogo opraviti čim bolje. »Tu sem v prvi vrsti zaradi športnikov, ki jim bom ves čas na voljo. Kdor me potrebuje, se lahko kadar koli obrne name; moja vrata so namreč vedno odprta. Morda bo kdo do mene lažje prišel na pogovor, kot bi do koga drugega,« je 46-letni Leščan spregovoril o svojih zadolžitvah na OI, na katerih se bo trudil športnikom na slehernem koraku pokazati, da mu je mar zanje. »Verjamem pač v pozitivno energijo,« je poudaril Petek in dodal, da bo do konca OI vsak dan na terenu in iz neposredne bližine spodbujal naše olimpijce, za katere verjame, da bodo uspešni. Ker jih noče dodatno obremenjevati, je pričakovanja zadržal zase, pri čemer je opozoril, da se bo Soči '14 z osmimi kolajnami težko še kdaj ponovil. »Veseli me, da so naši športniki v različnih panogah lepo stopnjevali svoje nastope do Pjongčanga. Občutek imam, da bomo priče tudi kakšnemu pozitivnemu presenečenju. Vendar poimensko nikogar ne bom izpostavljal kakor tudi panoge ne,« je ostal skrivnosten svetovni prvak z velike skakalnice leta 1991 v Predazzu in ponovil, da odličja ni mogoče napovedovati.

V športu ni bližnjic

»O njih pogosto odločajo podrobnosti, tudi takšne, na katere kot tekmovalec nimaš vpliva. Lahko narediš vse, kar je v tvoji moči, pa bodo na koncu še vedno trije, ki bodo tisti dan, tisti trenutek boljši in imeli kanček več sreče. Zato pravim, da se kolajne ne da načrtovati, ampak se mora preprosto zgoditi,« je podal svoje mnenje udeleženec zimskih olimpijskih iger v Albertvillu '92 in Lillehammerju '94. Na prireditvi ima mešane spomine; v Savojskih Alpah je na srednji napravi pristal na 21. mestu, na veliki pa je bil osmi, medtem ko se je moral na Norveškem sprijazniti z 38. mestom na večji skakalnici. »Ker sem bil v Albertvillu eden od redkih, ki so skakali še s paralelno tehniko, nisem bil konkurenčen povsem za vrh, kljub temu sem – zlasti na veliki napravi – prikazal precej visoko raven in nastopil nekje v meji možnega. V Lillehammerju pa sem se otepal s težavami; v tisti sezoni sem se vračal po težji poškodbi in se trudil osvojiti škarjasti slog, kar mi sicer ni nikoli uspelo. Na Norveškem sem bil zato razočaran nad sabo,« je priznal direktor Smučarske zveze Slovenije (SZS), ki z velikim zanimanjem spremlja vse športe (»Se že veselim, da bom izvedel več o sankanju.«), nekoliko drugače pa vendarle spremlja skoke, ki so mu kot nekdanjemu skakalcu razumljivo bližje. »To je šport, v katerem sem živel. Mimo tega ne morem,« je pribil 46-letni Gorenjec in pristavil, da je bilo zanj navdihujoče opazovati slovenske skakalce, kako so premagali uvodno krizo, ko niso najbolj prepričljivo vstopili v olimpijsko sezono. »Lepo je bilo videti, kako so stopili skupaj. Z uspehi so dokazali, kaj vse je mogoče doseči s kakovostnim delom in vztrajnostjo. Iz tega lahko potegnemo nauk, da v športu ni bližnjic; predvsem je treba ostati miren in potrpežljiv,« je še sklenil Petek.