Ljubo doma, kdor ga ima

Kdo lahko ustavi Anglijo? Ali bo nogomet naposled prišel domov? Po lahkotni, taktično in tehnično dovršeni predstavi Angležev, ki so bili za Ukrajince kot (4:0) z drugega planeta, je Anglijo zajela evforija. A nič drugače ni na Apeninih, Pirenejih ali v južni Skandinaviji. Italija, ki je v četrtfinalu evropskega prvenstva z 2:1 izločila Belgijo, je v čustvenem zanosu zaradi navdihnjene squadre, Španija, ki je bila šele po enajstmetrovkah s 4:2 boljša od Švice, je znova zložila mozaik nadarjenih kamenčkov, danski Vikingi, ki so z 2:1 strli odpor Čehov, so po šoku in kalvariji osrednjega moža Christiana Eriksena na že videni misiji: šampionski iz leta 1992.



A zmagovalci ne vidijo, kar vidijo poraženci: vsi štirje polfinalisti so zaradi gostiteljskih vlog potovali manj, varčevali moč in se niso utrujali pri selitvah z enega prizorišča na drugega. Vsi polfinalisti so skupinski del tekmovanja odigrali pred svojimi navijači, Angleži na Wembleyju tudi tekmo osmine finala, Italija je bila premočna na rimskem Olimpicu, Španci na olimpijskem stadionu v Sevilli, Danci srečni na Parknu. To so dejstva, ki jih v analizi ne bo mogoče izpustiti. Zmagovalna formula se je že izoblikovala: »Ljubo doma, kdor ga ima.«

Domačijski učinek postavlja Anglijo v veliko prednost. Le v soboto so odleteli z Otoka in v Rimu potolkli Ukrajince, ki so bili prej v Glasgowu, Bukarešti (dvakrat) in Amsterdamu. Podobno velja za druge poražence.

Raheeem Sterling je do izločilnih dvobojev vlekel Anglijo, zdaj je vajeti prevzel ključni mož: kapetan in najbrž najpopolnejši napadalec na stari celini Harry Kane. Prvi strelec ruskega svetovnega prvenstva je znova Hurricane, hladnokrvni strelec, a tudi podaljšana roka selektorja Garetha Southgata. Tudi zanj je euro prišel v času, ko je lahko znova poraženec ali pa veliki zmagovalec. Na EP leta 1996 je bil poraženec v dresu Anglije.

Danska postala moštvo z velikim M

»Anglija je iz tekme v tekmo močnejša,« je prepričan Graeme Souness, eden od slavnih angleških nogometnih komentatorjev​. A tudi ni edini, ki je opozoril pred Danci. Ti so po Eriksenovi tragediji s srečnim koncem postali moštvo z velikim M.

»Italija zmaguje s sodobnim nogometom,« so ponosni naši zahodni sosedi, ki največ zaslug za res všečni orkester pripisujejo dirigentu Robertu Manciniju.

»Brez njega ne bi igrali tako sodobno,« je zapisala rožnata La Gazzetta Dello Sport. A azzurre po malem načenja utrujenost, saj nogomet, ki ga neguje Italija, med vsemi polfinalisti zahteva največ žrtvovanja, teka in čustev. Mancini za zdaj uspešno skriva veliko slabost, Italija zmaguje brez strelskega plenilca.

Španija se je zadnje tri tekme borila za preživetje in preživela. Zadnja dva dvoboja je igrala 240 minut z dodatkom stresnih strelov z bele točke. Luis Enrique je furijo vrnil v evropski vrh s skoraj tipično španskim slogom z največ podajami (864 na tekmo) in največjo posestjo žoge (67,5-odstotno) ter jo pripeljal do še ene bitke z največjimi tekmeci Italijani. Zanj posebne: pred 27 leti na mundialu v ZDA je četrtfinalno tekmo z Italijo končal z zlomljenim nosom. S komolcem ga je potolkel Mauro Tassotti.
»To so stvari, ki se zgodijo na igrišču in tam tudi ostanejo,« je že pozabil selektor, ki podobno kot tekmec z italijanske klopi Mancini še nima razigranega golgeterja.