Katanca bi zamenjali, Kavčiča ne bi spustili na letalo

Kaj narediti po pičlih dveh tekmah nove sezone Uefine lige narodov? To vprašanje je vznemirjalo potnike na posebnem čarterju, s katerim se je slovenska nogometna reprezentanca skupaj s pokrovitelji in spremljevalci vrnila iz Beograda, potem ko je bila srbska metropola prizorišče enega najhujših porazov Slovenije v tem stoletju in so bili selektor Matjaž Kek in igralci upravičeno »na ražnju«.

Matjaž Kek po porazu ni skrival razočaranja.

Položaj Slovenije ni obetaven, poraza s Švedsko (0:2) in Srbijo (1:4) sta bila boleča in ne vlivata realnega upanja na obstanek v očitno premočnem tekmovanju za Slovence. Morda se bo treba s tem sprijazniti. Kekova enajsterica je v prvem polčasu še parirala »rezervni« enajsterici Srbije – beri: uspešno je odbijala njene napade –, ko so vstopili v igro Dušan Tadić, Nemanja Radonjić in Luka Jović, je šlo za igro mačke z mišjo, ki se ni mogla končati drugače kot z visokim porazom. Podatka, da je bilo po prvem polčasu 1:1 in je še v 85. minuti kazalo na semaforju le 2:1 za Srbe, sta lahko Slovencem v bolj slabo tolažbo.

Zaman vadili prekinitve

Srbi so bili tako samozavestni, da si je Tadić lahko privoščil izvajanje prostega strela v slogu najstnikov s Copacabane, srbski selektor Dragan Stojković pa je zatrdil, da je bilo skoraj vse idealno – med strelce so se namreč vpisali tudi rezervisti, ki jih je želel oživiti –, edina škoda je, da se niso med strelce vpisali še nekateri, ki bi to potrebovali za dvig forme.

Matjaž Kek je zašel v izjemno neugoden položaj. Če bi se znašel v podobni situaciji Srečko Katanec, bi ga slovenski mediji »zamenjali« že na Marakani. Če bi tako nemočno vodil reprezentanco Tomaž Kavčič, mu vodstvo NZS najbrž ne bi dovolilo niti na letališče Nikole Tesle, kot mu ni dovolilo na sestanek z Janom Oblakom v Madrid.

Kaj se je zgodilo Sloveniji na stadionu Rajka Mitića in zakaj se zdi, kot da igralci bodisi ne zmorejo bodisi nočejo prisluhniti selektorju? Prvič, Slovenci so večji del priprav na tekmo namenili igri s prekinitev (prosti streli, koti, stranski avt), navsezadnje je tudi zaradi tega okrepil Kekov strokovni štab Boštjan Cesar. Toda, pozor, srbsko-slovenske dvoboje ob prekinitvah bi lahko opisali kot dvoboj profesionalca z amaterjem. Kako drugače opisati vsakokratno naivnost Jona Gorenca Stankovića, Mihe Mevlje in Mihe Blažiča ter drugih, ki so bili neodločni ob odbitih žogah iz istega kota in na enak način?

Drugič, popoln razpad sistema v zadnjih petnajstih minutah, ki ga je Kek pravilno opisal kot razprodajo ugleda slovenske reprezentance, se ni zgodil prvič. Dvakrat zgolj lani. Če odmislimo enosmerni promet na Poljudu v tekmi s svetovnimi podprvaki Hrvati, smo se navzoči na tekmi v Nikoziji po porazu s Ciprom počutili še drastično manj prijetno kot na stadionu Crvene zvezde. Res je bilo le 1:0 za gostitelje, toda s tedanjo igro na Cipru zanesljivo ne bi premagali niti izbrane vrste Šrilanke.

Kdo je prvi napadalec?

Zadeva postaja kronična, tovrstne težave se bodo težko rešile same od sebe. Številna vprašanja nimajo ustreznih odgovorov. Koliko navijačev denimo ve, kdo je prvi centerfor reprezentance in kdo je udarni levi bek? V zadnjih letih je dobilo priložnost rekordno število nogometašev – to so delno zahtevale tudi zgodovinsko neugodne razmere –, le redki pa so upravičili poziv selektorja.

Nekatere igralce »čakamo« tudi po slabih deset let, toda še zdaj niso povsem dozoreli – ne nogometno ne osebnostno. Izjave o »odličnem vzdušju« in »dobrih treningih« postajajo vse bolj moteče za vse, ki jih poslušajo. Saj zbor reprezentance ni piknik, da bi se morali imeti na njem vsi radi, pač pa čast, odgovornost in resen projekt, ki na žalost nogometne družine jezi vse manj rojakov v domovini. Navijačev namreč ni mogoče preslepiti.