Iz bolniške postelje do zlate snežinke

Težave smučarske skakalke Eme Klinec niso obšle. Ko človeku na kirurški mizi dvakrat sestavijo koleno, vmes pa v prispodobi in dobesedno prehodi trnovo pot rehabilitacije, je jasno, da pridejo slabi dnevi. Kot smo izvedeli, zdaj 22-letnica ni bila daleč od tega, da postavi smuči v kot. Na srečo je z gorenjsko trmo vztrajala in danes je svetovna prvakinja.

»Pred tem prvenstvom sem po tihem upala, da lahko pridem do kolajne. Na koncu se je izšlo,« pove Ema, članica SSK Alpina Žiri. Pove, da nima kakih obredov na dan tekme. »Občutki se menjajo, dejansko se prilagajaš trenutnim razmeram in iščeš ravnovesje,« nadaljuje Klinčeva, ki je skromna in vesela, da lahko tekmuje. »Imamo srečo, da v takih razmerah tekmovanja potekajo. Da v primerjavi z drugimi nismo doma in čakamo.« Seveda pa to prvenstvo poteka v izrednih razmerah.

»Vse je še strožje kot na tekmah svetovnega pokala. Sprva smo se testirali dvakrat, po pozitivnem testu našega trenerja, ki se je v torek že vrnil domov, pa so testi vsak dan,« Ema pojasni novo realnost. Ni veliko manjkalo, pa bi tudi naše skakalke morale domov. Odhod Zorana Zupančiča je bil kar šok, prizna. »Potrebovale smo dan, da smo se s tem sprijaznile. Sta pa svoje delo izvrstno opravila njegov pomočnik in fizioterapevt.«



Ema se je skokom zapisala pri sedmih letih. Njen oče Andrej je bil skakalec samouk. »Ko pa je enkrat padel, mu je moj stari oče prepovedal skoke,« razkrije Ema, vesela, da ji ob strani stoji vsa družina, pet otrok je pri hiši. »Ko sem bila stara pet let, sem hotela že skakati z bratom in starejšo sestro. Vendar še nisem smela. Po dveh letih sem se lahko pridružila,« se spominja začetkov ob bratu Gašperju. »Oče mi je enkrat rekel, da ko bom zmagala, naj dvignem roko v zahvalo Sloveniji, svoji državi,« so besede, s katerimi je navdušila Slovenijo. O tem, kaj naj stori na stopničkah, jo je podučil v tej sezoni. Je že vedel, zakaj.
»Naučila sem se, da se o vseh zadevah vedno najprej pogovorim z mojimi domačimi. Ti me poznajo, razumejo. Ko smo bili še manjši, smo si šli večkrat na živce,« pove najmlajša v Klinčevi peterici. V teh dneh se je nadeževalo čestitk in dobrih želja v njen telefonski nabiralnik. »Ko mi ni šlo, sem bila sporočil še posebno vesela.«

Skakalka iz Poljan nad Škofjo Loko upa, da bo z dekleti iz reprezentance doživela še veliko lepega, in za konec ne pozabi izpostaviti Nike Križnar, ki jo je vlekla naprej, Špele Rogelj, od katere se je veliko naučila, in človeka, ki je ves čas verjel vanjo in jo spodbujal – to je bil klubski trener Jernej Kumer.