Tadej Pogačar se ne boji plešaste gore

Alpe so že pozabljene, po prvem dnevu premora so se noge spet zavrtele v ravninski 10. etapi, v kateri je Mark Cavendish slavil že 33. zmago na Touru, Tadej Pogačar pa je brez večjih težav ubranil rumeno majico. Danes pa je že na sporedu vrhunec drugega tedna dirke, morda celotnega Toura. Vrača se zloglasni Mont Ventoux in to ne enkrat, temveč dvakrat.

V 11. etapi od Sorguesa do Malaucèna se bo pisala kolesarska zgodovina, o tem ni dvoma. Karavana Toura se še nikoli ni dvakrat v enem dnevu povzpela na velikana Provanse. Kaj takšnega se je zdelo nepredstavljivo, saj velja za enega od najzahtevnejših vzponov v kolesarstvu, zaradi dolžine, strmine in za nameček zaradi izjemno zahtevnih razmer. Pripeka in močan veter sta nemalokrat bičala najboljše kolesarje na svetu, ki so na Touru doslej na to goro šli 16-krat, prvič leta 1951. Desetkrat je bil cilj etape na vrhu vzpona, šestkrat v dolini, tako kot bo tudi tokrat.



Traserjem 108. dirke po Franciji številni ljubitelji kolesarstva očitajo, da so s tem uničili pravi čar Ventouxa, še posebej, če so se odločili za dva vzpona nanj. Na njem so se v preteklosti bile najbolj legendarne bitke za zmage na povsem golih pobočjih pod vrhom, zaradi katerih je eden od vzdevkov tega osamelca tudi plešasta gora.

Na Tour se vrača po petletni odsotnosti, leta 2016 je Thomas De Gendt dobil skrajšano etapo. Zaradi sunkov vetra, ki so dosegali hitrost 130 km/h, je bil cilj v Chalet Reynardu (1435 metrov nad morjem), 6 km pod 1910 metrov visokim vrhom. Najbolj pa se je v spomin ta preizkušnja vtisnila zaradi peripetij tedanjega nosilca rumene majice Chrisa Frooma. Britanec se je zaletel v enega od motorjev v karavani, ker je bilo njegovo kolo nevozno, spremljevalnega vozila ekipe Sky pa ni bilo na spregled, da bi mu dali nadomestnega, je pretekel del poti proti cilju. Kljub temu je na koncu slavil zmago v skupnem seštevku.
 

Cilj ni zgodovina, temveč rumena majica

Upati je, da Pogačar tokrat ne bo imel takšnih težav. Prvi vzpon bi moral biti zanj dokaj enostaven, saj se ga bodo kolesarji lotili po najmanj zahtevni od treh poti, ki vodijo proti vrhu. Iz Saulta, od koder je klanec dolg kar 22 kilometrov, a z le 5,1-odstotnim naklonom in najmanjšo izpostavljenostjo neugodnim vremenskim dejavnikom.



Sledil bo spust v Malaucène, kjer bo kasneje tudi cilj, a najprej se bo treba prebiti do 12,5 km oddaljenega Bédoina in nato nazaj na goro, tokrat po precej zahtevnejšem 15,7 km dolgem vzponu s povprečnim naklonom 8,8 odstotka. To je klanec, ki lahko Tour 2021 obrne na glavo, ne nazadnje to velja tudi za vratolomni 22-kilometrski spust v cilj. Na njem lahko nekaj sekundna razlika na vrhu postane tudi minutni zaostanek v cilju.

Kljub temu pa ni videti, da bi se Pogačar bal plešaste gore, ki jo je pred enim mesecem proučil v spremstvu športnega direktorja pri ekipi UAE in slovenskega selektorja Andreja Hauptmana. Prav veliko se 22-letni slovenski šampion tudi ni ubadal s slavno zgodovino Mont Ventouxa, na katerem je leta 1967 preminil izmučeni in dehidrirani Britanec Tom Simpson.



»Nekaj zgodovine tega klanca poznam, gotovo pa ne vse. Na razmišljam o tem, da bi pisal zgodovino, želim si le, da bi bil dober na Ventouxu,« ima Pogačar pred očmi le en cilj, ostati v rumeni majici, ki jo bodo tekmeci bržčas napadali že dolgo pred zadnjim klancem. Zahtevna ne bosta samo vzpona na Mont Ventoux, ne nazadnje gre za kar 198,9 km dolgo preizkušnjo s petimi kategoriziranimi gorskimi cilju in skupno višinsko razliko okoli 4000 metrov. Tu tudi ne bo več alpskega mraza, ki je običajno Pogačarjev zaveznik, pričakovati je običajni provansalski kotel na Touru.

Slovenski zvezdnik in predvsem njegova ekipa bosta na veliki preizkušnji. Poskrbeti bosta morala, da ne bo odločala kakšna taktična zanka že daleč pred ciljem, temveč na zadnjem klancu gola kolesarska moč. Jasno je, kdo je ta čas premore največ.