Hoteli so jo odklopiti, a Tija gre šestemu čudežu naproti

Trzin • Rodila se je mnogo prezgodaj in zaradi redkega digeorgeevega sindroma in še okvare pljuč in srca je imela zelo malo možnosti, da bi živela. Dolga je bila le 37 cm, tehtala je dober kilogram, zdravniki so ji napovedali le nekaj ur življenja. A Tija Pozvek je kar živela in se borila, pri tem sta ji ves čas pomagala mati Jasmina in oče Srečko Pozvek.
Brez njiju bi jo zdravniki na pediatrični kliniki namreč že kmalu po rojstvu odklopili z naprav, saj so jima zagotavljali, da ne bo preživela, da ji samo podaljšujeta trpljenje. »Hladni so bili kot špricar,« pove Srečko. Kar težko je verjeti, da je morala Jasmina, ki je bila ves čas ob njej, s kričanjem na zdravnika preprečiti, da bi odvrtel gumbe za izklop Tijinega življenja. Obolele deklice ni hotel operirati noben slovenski zdravnik, zato sta moledovala tuje, da bi ju uslišali in ji pomagali preživeti. Končno se je odzval izraelski kirurg dr. David Mishaly in jo operiral, kar trikrat v njenem prvem letu življenja. Tudi on jima je povedal, da otroci s tako okvaro večinoma umrejo takoj po rojstvu, če se že ne rodijo mrtvi.

Namesto cevke čevapčiči

A čudežna deklica Tija bo oktobra stara osem let! Ob našem obisku je sedela na svojem stolčku, radovedno opazovala dogajanje, nas z nasmehom pozdravila in nam s kretnjami pokazala, da bi se rada pocrkljala v naročju. Preden je pred tremi leti doživela zastoj srčka in so jo morali oživljati, je že dobro hodila ob opori in izgovorila nekaj besed, a potem je zopet šlo vse od začetka. Zdaj se postavlja na noge in ob opori naredi nekaj korakov, s kretnjami pa pokaže, kaj bi rada. Tudi hrani se čisto drugače, kot so ji napovedali zdravniki. »Po prvem letu, ki sva ga skupaj preživeli v bolnišnici, smo se držali navodil, da lahko je samo pasirano hrano, a nekoč je pograbila naš čevapčič in ga začela glodati. Od takrat je povsem sama in običajno hrano,« pripoveduje njena mamica. Poleg čokolade ima najraje solato in pečen krompir.
Po odpustu iz bolnišnice so zdravniki na vsak način hoteli prepričati starše, da bi jo oddali v zavod nekje na Štajerskem, a ker nista hotela biti zgolj obiskovalca, sta se odločila, da njuna Tija spada le k njima, domov. Mamica je zaradi nje pustila službo in jo vsak dan vozi v Zavod Cirius v Kamnik, pred slabimi tremi leti se jim je pridružila še hčerkica Teja. »Imata se zelo radi, a včasih sta kot pes in mačka, a to je pri otrocih povsem običajno. Mi je pa včasih malo hudo, ker je morala Teja ob Tiji tako hitro odrasti,« pove Jasmina.

Po operaciji bo napredovala

Sedemletnico, ki je po pravcatem čudežu preživela že rojstvo in štiri operacije, pa čaka še peta, in to pri dr. Davidu Mishalyju v Izraelu. »Samo on jo je hotel operirati takrat, ko so jo hoteli odklopiti, in njemu brezmejno zaupamo. Poleg tega so nam na pediatrični kliniki takrat, ko so z njim prekinili sodelovanje, obljubili, da bo tiste, ki jih je že operiral, tudi v bodoče,« razlagajo presrečni starši, ki si od operacije veliko obetajo. Pred tremi leti je namreč Tija po srčnem zastoju dobila še epilepsijo, zaradi česar mora jemati ogromno zdravil, med katerimi je veliko močnih narkotikov.
»Vsak večer ji moramo dati narkotike, da se ji možgani malo spočijejo, in to količino zdravil bi radi zmanjšali. Dr. Mishaly ji bo tudi popravil osnovno okvaro, to je narobe razvita povezava srca in pljuč, in je treba zamenjati cevke, ki so v njej, saj jih je že prerasla. Po operaciji bo imela izboljšan pretok kisika in krvi, zaradi tega bo hitreje napredovala in bo vedno bolj samostojna,« z velikim upanjem opisuje operacijo, ki bo 24. julija.
A Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je Tiji odobril zdravljenje v tujini, je pripravljen plačati le operacijo in potne stroške za Tijo in njeno mamico, medtem ko bi morala Srečko in Teja ostati doma. »Seveda bova šla zraven, operacija bo zelo težka in zahtevna, ne morem ju pustiti samih. Ne vem ... morda je to zadnjič,« se Srečku orosijo oči. Letalski vozovnici za oba staneta malo več kot tisoč evrov, stroški bivanja, brez hrane, pa približno 30 evrov na dan, le da nihče ne ve, koliko dni bo Tija okrevala v izraelski bolnišnici, preden bo lahko odšla domov.
Ti stroški so preveliki za družino, ki mora preživeti samo z eno plačo in ki ogromno denarja porabi za Tijino zdravje, saj z njo obiskujejo terapijo s konji in Center za senzorno integracijo v Ljubljani, s pomočjo katere je Tija shodila in ji ogromno pomaga pri napredku.
»A vse to moramo sami plačati, od države dobimo le fizioterapijo, ki bi morala biti enkrat na teden, a smo lahko veseli, če pridemo na vrsto enkrat na mesec,« povesta Jasmina in Srečko, ki denar zbirata tudi z zamaški, pred tremi leti pa ste jim pomagali tudi bralke in bralci Slovenskih novic. Pomagajmo jim tudi zdaj, ko je borka Tija na poti v Izrael, do svojega šestega čudeža! N