Atalanta ostaja v skupini G8, čaka na novi štadion in Josipa Iličića

Derbi med PSG in Atalanto bi sodil med najbolj spektakularne tekme zadnjih sezon, če bi le lahko ocenili sredin večer v Lizboni po načelu ceteris paribus in se osredotočili le na zelenico, potek tekme in hitrost igre. Škoda, da v Lizboni ni bilo Josipa Iličića, škoda, da je moral predčasno iz igre tudi drugi Atalantin virtuoz Papu Gomez.

Ne gre za to, da je Atalanta vzela slovo in končala sezono v četrtfinalu lige prvakov. To je bilo vendarle pričakovano, čeprav romantiki simpatizirajo s pragmatičnim moštvom iz nesrečnega Bergama. Navijače Atalante bolj boli način, na kakršnega je njihova ekipa zapravila edinstveno priložnost za eno večjih senzacij v zgodovini lige prvakov. Kdo ve, kaj bi sledilo, če bi črno-modri izločili mogočne Parižane – morda bi spisali eno najlepših pravljic doslej.

Al-Khelaifi vložil v klub dve milijardi evrov

Toda v resnici je ostalo pri – pravljici. PSG, klub, ki je bil ustanovljen leta 1970, je čakal na prvi polfinale lige prvakov 25 let, enako dolgo obdobje tudi na drugega. Pariški tekmeci so lahko mirni do leta 2045 … Parižani so devet let po tem, ko so s prihodom predsednika Nasserja Al-Khelaifija prestavili v višjo prestavo – PSG je odtlej za okrepitve odštel dve milijardi evrov –, zasluženo izpolnili prvi cilj, njihov imperativ ostaja enak: zmaga v ligi prvakov. Potrebovali so štiri trenerje, Thomas Tuchel je že dosegel, kar ni uspelo Ancelottiju, Blancu in Emeryju.



Pretehtala je večja kakovost na igrišču in ob njem. Kylian Mbappe in Neymar, ki ima večjo letno plačo kot celotno moštvo Ataante, sta v stotih sekundah opravila svoj posel in namignila, zakaj je PSG zanju odštel 444 milijonov evrov, ob njiju velja izpostaviti tudi Juana Bernata, ki je prispeval največ zadnjih podaj Mbappeju (8, Neymar 6).

PSG zasluženo naprej, Atalanta zasluženo v skupini G8

V tem kontekstu ni pomembno, da so Italijani podpisali vdajo šele v 90. in 93. minuti. Nogomet že dolgo ni več 90-minutna tekma, pogosto traja deset minut dlje. Trenerji, ki pozabijo na to novost, hitro potegnejo kratko. Tudi Gianpiero Gasperini, čigar revolucionarni koncept nogometne igre proučujejo najbolj imenitna trenerska imena na stari celini, ni imel svojega večera.



Favorita je napadel, kot bi šlo za eksperiment, ne pa za derbi najvišje ravni, logično, da je njegovim asom pošla sapa. Morda je pozabil, da v tej nogometni sezoni za najboljše ni »ferragosta«. Če bi se tekma zavlekla v podaljšek, bi Atalanta odšla domov na ščitu s tremi goli razlike, tako drastično so popustili njeni nogometaši. Ob tem le Gasperini ve, zakaj je pustil na igrišču igralca, ki je bil z načeto stegensko mišico le v škodo soigralcem.



To je bila draga in boleča izkušnja za priljubljeni italijanski klub, ki še ni rekel zadnje. Atalanta je zasluženo članica skupine G8 v ligi prvakov, v njej ostaja tudi v sezoni 2020/21, naslednje leto bo dočakala selitev na novi štadion, še prej pa – to mu želimo tudi mi – vrnitev Josipa Iličića.