Sredozemsko vzdušje na domačem vrtu (FOTO)
Domovina sivke je zahodno Sredozemlje, a zlahka jo gojimo tudi pri nas, tudi na območjih, kjer ni vseh blagodati mediteranskega podnebja. A da bi ta omamno dišeča rastlina dobro uspevala, potrebuje sončno in zavetno rastišče in dobro odcedna tla, ki jih ne gnojimo, bolje namreč uspeva v revnih tleh. Težkih in mokrih tal ne mara, pozimi lahko v taki zemlji propade.
Prav celinske zime ji lahko najbolj škodijo, čeprav prenese do 15 stopinj pod ničlo, je zlasti mlade rastline bolje zaščititi, to lahko storimo kar s smrečjem. Bolj bo s soncem obsijana, bolj intenzivna bo barva cvetov, tudi njihov vonj bo močnejši. Sivka bo dobro uspevala tudi v loncih, vsako pomlad ji dodamo svež substrat. Kot rečeno, preveč mokrote ne mara, dobro prenese tudi sušna obdobja, a vendarle jo je treba občasno zaliti, zlasti če raste v loncu; rastlino opazujemo: če je uvela, jo zalijmo.
V skupinah
Okoli trideset vrst sivke obstaja, zimzeleni grmiček zraste od 30 do 100 cm visoko, odvisno od sorte, v širino pa se razraste tudi okoli metra, kar moramo upoštevati, ko jo nameravamo zasaditi na svojem vrtu. Sadimo jo lahko še vedno, saj jo navadno kupimo v lončku, čeprav je bolje počakati na malo nižje temperature ali pa res dosledno zalivati. Sadimo jo lahko posamično, a lepše se izrazi v skupinah ali kot pokrovna rastlina.
Primerna je tudi za nizke rezane žive meje, zasadimo jo lahko ob vrtnih poteh ali robovih gredic. Omislimo si lahko rastline z belimi ali roza cvetovi, čeprav so za večino najbolj privlačni vijolično modri, ti tudi najbolj dišijo. Naj bo še tako težko, cvetove je treba odrezati, in to v času, ko so najlepši. Hkrati jo obrežemo, in sicer kakih deset centimetrov pod cvetovi, pazimo, da ne zarežemo v oleseneli del.
Cvetov nikakor ne zavržemo; povežemo jih v šopke in posušimo v suhem in temnem prostoru, cvetove nato osmukamo in naložimo v bombažne vrečice, te pa razporedimo po omarah, ki bodo ves čas lepo dišale in obenem odganjale molje.
Prav bodo prišli tudi v kulinariki, saj je sivka užitna: listke dodajamo ribam, teletini in sladicam. In tudi zdravilna, ljudsko zdravilstvo jo svetuje kot sredstvo, ki deluje pomirjevalno in izboljšuje spanec (vrečke s cvetovi potisnemo pod blazino), cvetove dodajamo kopeli, tudi vodi za umivanje obraza, sivkino eterično olje uporabimo za masažo bolečih mišic, tudi pri glavobolu naj bi pomagalo.
Razmnoževanje s potaknjenci
A pojdimo nazaj na vrt. Rastlino obrežemo tudi spomladi, marca, tako bo še bujneje rasla, junija pa jo razmnožimo s potaknjenci. Izberemo necvetoč, letošnji poganjek in ga odrežemo, od šest do osem centimetrov naj bo dolg. Na spodnji polovici potaknjenca porežemo vse liste. Lonček napolnimo s prstjo (za potaknjence) in vanjo s polovico brez listov zapičimo potaknjenec, zemljo potem popršimo z vodo.
Sivka odganja mrčes.
Postavimo na svetlo, a ne neposredno na sonce. Rastline prihodnjo pomlad posadimo na gredico. Sivka bo z vrta pregnala listne uši, ne marajo je niti polži in komarji, zato si je lonec ali dva omislimo tudi na balkonu ali terasi. Bo pa močan vonj na vaš vrt pritegnil čebele in metulje.
Bolj bo s soncem obsijana, bolj intenzivna bo barva cvetov in njihov vonj močnejši.
Kot rečeno, obstaja mnogo vrst sivk. Francoska (Lavandula stoechas) zacveti prva: ima ananasu podobna socvetja, na katerih se bodo razvili temno vijoličasti cvetovi, ki spominjajo na zajčja ušesa. Sledijo angleške sivke (L. angustifolia), njihovi cvetovi so na cvetnih poganjkih nameščeni v vretencih. Zadnji zacvetijo lavandini (Lavandula x intermedia), križanci med vrstama L. angustifolia in L. latifolia. Zrastejo v večje rastline kot angleška sivka in zelo dobro prenašajo vročino ter sušo. Največ lavandinov je na poljih francoske Provanse.
