Ptice letijo na jug: na čas odhoda vplivajo spremembe svetlega in temnega dela dneva
Poslovil se je najtoplejši oktober v zgodovini meritev. Tudi prvi novembrski dnevi so nas še razvajali s toploto, vendar pretirana toplota za naravo v tem času ni ugodna, saj potrebuje prehod v zimsko mirovanje. Pretekli vikend je končno prinesel spremembo s hladno fronto in predvsem v zahodni polovici Slovenije s krajevno močnejšimi nalivi. V visokogorju je hladna fronta prinesla sneg, na Kredarici so ga namerili 12 cm, na Kaninu pa le rahel snežni pridih. Večji del visokogorja je še vedno kopen.
Temperature zraka so se po dolgem času čez dan spustile za več stopinj v primerjavi s prejšnjim tednom, jutranje temperature so ponekod v hladnejših območjih pristale blizu ničle in povzročile prvo jesensko slano. Slana je meteorološki izraz za fizikalen pojav, pri katerem se pri negativnih temperaturah presežek vodne pare iz nasičenega zraka izloči na predmetih, rastlinah v obliki drobnih kristalov. Letos se je prva jesenska slana pojavila dokaj pozno, v zadnjih letih se vse pogosteje pomika v novembrski čas.
Ko sadno drevje leže k počitku
Zaradi vetra, dežja ter ohladitve so se številna drevesa, tudi sadna, otresla listja in prešla v obdobje prehoda v zimsko mirovanje. Zimsko mirovanje ali dormanca je obdobje v letnem ciklu razvoja sadnega drevja, v katerem poteka latentno stanje, to pomeni, da so njegove vitalne funkcije zmanjšane na minimum. Nekateri fiziološki procesi, na primer fotosinteza, prenehajo, drugi pa nadaljujejo z zmanjšano intenzivnostjo (npr. dihanje, transpiracija, pretvorbe organskih snovi). Obdobje zimskega mirovanja uravnavajo genetski dejavniki rastline, znižanje temperature zraka in krajšanje svetlega dela dneva. Najpomembnejši notranji regulatorji mirovanja so rastlinski hormoni, ki uravnavajo razvojne in rastne procese v celotnem življenjskem ciklu rastlin.
Listopadne sadne vrste morajo biti pozimi krajši ali daljši čas izpostavljene razmeroma nizkim temperaturam, da lahko spomladi normalno začnejo vegetacijo in cvetenje.
Dormanco lahko razdelimo na endodormanco in ekodormanco. V času endodormance nizke temperature (najučinkovitejše so 4 do 6 °C) zmanjšujejo koncentracijo inhibitorjev rasti v brstih. V tem obdobju se brsti ne bodo razvili, tudi če bi jih postavili v idealne razmere, v ekodormanci pa zunanje razmere lahko sprožijo brstenje.
Glede na trajanje zimskega mirovanja lahko sadno drevje razdelimo v dve skupini: prvo s kratkim in nestabilnim zimskim mirovanjem, ki traja od 15 do 30 dni, drugo pa z dolgim in stabilnim zimskim mirovanjem, ki traja od 45 do 60 dni. V prvo skupino uvrščamo mandlje, marelice, višnje, japonske sorte sliv, v drugo pa jabolka, hruške, slive, breskve, češnje, oreh in druge. Listopadne sadne vrste morajo biti pozimi krajši ali daljši čas izpostavljene razmeroma nizkim temperaturam, manj kot 7,2 °C, da lahko spomladi normalno začnejo vegetacijo in cvetenje.
Nizke temperature zraka so potrebne za izvedbo potrebnih sprememb v endogenih zaviralcih (pretvorbo v druge snovi ali zmanjšanje njihove koncentracije). Listni brsti zahtevajo daljšo izpostavljenost nizkim temperaturam (100–200 ur) kot cvetni brsti, zato sadno drevje praviloma odcveti, preden olista. Nezadostna izpostavljenost nizkim temperaturam v zimskem času povzroči odpadanje cvetnih popkov, neenakomerno cvetenje in olistanje, zavezovanje plodov bistveno pred olistanjem in s tem njihovo odpadanje. Tako je na območjih, kjer so pogoste premile zime, nemogoče uspešno gojiti listopadno sadno drevje.
Selitveni nemir
Tudi živali imajo različne prilagoditve na zimsko obdobje. Med njimi so ptice selivke, ki so v zadnjih dneh izkoristile ugoden severni veter za let proti jugu. Na čas selitev vplivajo spremembe v dolžini svetlega in temnega dela dneva. Ptice selivke se selijo zaradi pomanjkanja hrane, ki je posledica teh sprememb. Odzive na krajšanje in daljšanje svetlega in temnega dela dneva uravnavajo s pomočjo majhne endokrine žleze v možganih: epifize ali češarike.
Več kot 90 odstotkov evropskih selivk prezimuje v Afriki, odletijo lahko tudi povsem do juga celine.
Epifiza iz očesne mrežnice dobi informacije o dolžini svetlega in temnega dela dneva; v temnem delu dneva izloča v krvožilni sistem hormon melatonin, ki določa različne aktivnosti ptic, kot so selitev, reprodukcija, menjava barve perja. Pred vsako selitvijo so ptice selivke nemirne, saj se pojavi t. i. selitveni nemir, poveča se lahko tudi nalaganje maščobe v telesu. Selitev določenim vrstam ptic omogoča lažje preživetje. Pozimi v Evropi primanjkuje hrane, zato nekatere odletijo na južno poloblo, kjer je takrat podnebje toplejše, hrane pa obilo. Večina selitev poteka v smeri sever-jug. Več kot 90 odstotkov evropskih selivk prezimuje v Afriki, odletijo lahko tudi povsem do juga celine.
