ČEŠNJE
Praznik češenj tudi na Tržaškem
V Mačkoljah, istrski vasi na italijanski strani prisojnega pobočja pod Socerbom, ima praznik češenj štiri leta daljšo tradicijo kot v Goriških brdih.
Odpri galerijo
Praznično razpoloženje v dneh, ko dozorijo češnje, je v našem času vedno bolj vključeno v turistično ponudbo. Tudi v večidel še slovenskih Mačkoljah, ki slovijo tudi po izvrstnem oljčnem olju. Tamkajšnje Slovensko prosvetno društvo, ki nadaljuje tradicijo leta 1952 ustanovljene Slovenske katoliške prosvete Mačkolje, je zelo dejavno na različnih področjih. Shajanjem in prireditvam v srenjskih prostorih se je leta 1963 pridružila še zamisel, da bi bogato kulturno ponudbo povezali z družabnostjo na prostem. Na binkoštno nedeljo so se v Mačkoljah in okoliških vaseh pojavili ciklostilirani lističi s povabilom na prvi praznik češenj.
Takrat si najbrž nihče ni mogel predstavljati, da bo prireditev postala in že tretjo generacijo ostala eden najbolj priljubljenih vaških praznikov na Tržaškem. Mačkolj se je oprijel tudi vzdevek vas češenj – predvsem zato, ker je vaško prosvetno društvo pred dvema letoma vsaki družini v vasi podarilo češnjevo drevesce.
Praznik v zadnjem času traja kar štiri dni – letos je potekal od petka, 25., do ponedeljka, 28. maja. Praviloma se torej začne nekaj dni prej, preden se množice ljubiteljev češenj zgrnejo na Goriško. S parkiranimi avtomobili obrobljena cesta proti Socerbu, Prebenegu in Dolini ter zapolnjeni nekoliko širši koti v ozkih ulicah kamnite vasi so pričalai o množičnem obisku. To je še potrdila dolga vrsta pred stojnico za kupone za hrano in pijačo.
O tradiciji in prazniku nam je marsikaj povedal Matej Tul, ki je v Prosvetnem društvu Mačkolje odgovoren za stike s sedmo silo. Tul je v Mačkoljah najbolj razširjen priimek, zato me ni presenetilo, da se je med stojnicami s češnjami ter domačim medom in hrano predstavljal še eden – izjemno uspešni oljkar Milan Tul. Glede na vrsto priznanj, ki jih je prejel za svoja ekstra deviška oljčna olja, prav skromno. Marsikdo na njegovem mestu bi najbrž bolj vpadljivo opozarjal, da je samo letos prejel že tri – med njimi najbolj dragoceno diplomo z zlato medaljo na ugledni 15. mednarodni manifestaciji oljkarjev februarja v Splitu.
Dan češenj v Mačkoljah je na prvi pogled razposajena vaška veselica, šagra po domače, ki pa ima na Tržaškem še eno pomembno razsežnost: je priložnost za srečevanje in druženje tamkajšnjih Slovencev, ki se v Breg pripeljejo iz Trsta in od drugod – številni tudi z naše strani.
Takrat si najbrž nihče ni mogel predstavljati, da bo prireditev postala in že tretjo generacijo ostala eden najbolj priljubljenih vaških praznikov na Tržaškem. Mačkolj se je oprijel tudi vzdevek vas češenj – predvsem zato, ker je vaško prosvetno društvo pred dvema letoma vsaki družini v vasi podarilo češnjevo drevesce.
Praznik v zadnjem času traja kar štiri dni – letos je potekal od petka, 25., do ponedeljka, 28. maja. Praviloma se torej začne nekaj dni prej, preden se množice ljubiteljev češenj zgrnejo na Goriško. S parkiranimi avtomobili obrobljena cesta proti Socerbu, Prebenegu in Dolini ter zapolnjeni nekoliko širši koti v ozkih ulicah kamnite vasi so pričalai o množičnem obisku. To je še potrdila dolga vrsta pred stojnico za kupone za hrano in pijačo.
O tradiciji in prazniku nam je marsikaj povedal Matej Tul, ki je v Prosvetnem društvu Mačkolje odgovoren za stike s sedmo silo. Tul je v Mačkoljah najbolj razširjen priimek, zato me ni presenetilo, da se je med stojnicami s češnjami ter domačim medom in hrano predstavljal še eden – izjemno uspešni oljkar Milan Tul. Glede na vrsto priznanj, ki jih je prejel za svoja ekstra deviška oljčna olja, prav skromno. Marsikdo na njegovem mestu bi najbrž bolj vpadljivo opozarjal, da je samo letos prejel že tri – med njimi najbolj dragoceno diplomo z zlato medaljo na ugledni 15. mednarodni manifestaciji oljkarjev februarja v Splitu.
Dan češenj v Mačkoljah je na prvi pogled razposajena vaška veselica, šagra po domače, ki pa ima na Tržaškem še eno pomembno razsežnost: je priložnost za srečevanje in druženje tamkajšnjih Slovencev, ki se v Breg pripeljejo iz Trsta in od drugod – številni tudi z naše strani.