Naš sorodnik šimpanz je ogrožen

So naši najbližji sorodniki v živalskem svetu, saj šimpanzi in ljudje izhajamo iz skupnega prednika, a smo pred šestimi milijoni let odšli po ločenih evolucijskih poteh. Ko so pred 13 leti znanstveniki sekvencirali šimpanzji genom, so spoznali, da si naš najbližji sorodnik z nami deli okoli 99 odstotkov funkcionalnih genov. Žal so danes šimpanzi ogrožena vrsta, v Afriki jih je od 150.000 do 250.000.

Nežna mama, pozoren oče

Šimpanzi živijo v nestabilnih skupinah, od 50 do 120 posameznikov obeh spolov. Mladi samci ostajajo v skupini, samice odidejo in se priključujejo drugim skupinam. Dominantni samec je vodja skupine in utrjuje hierarhično lestvico. Šimpanzi so aktivni čez dan, ponoči spijo v krošnjah dreves, na ležiščih, ki jih izdelajo sami iz listja in vej. So poligamni, seks jim ne pomeni le razmnoževanja, seksajo iz ugodja. Vrsta bonobo ima poleg klasičnega odnosa samec‑samica rada tudi isti spol, slovijo tudi kot svingerji.

Samice imajo v divjini prvega mladiča med 11. in 23. letom, v ujetništvu še prej. Odnos med materjo in mladičem zaznamujejo nežnost, skrb, potrpežljivost; mladiči so od matere odvisni tri leta, samci zanje ne skrbijo, so pa do njih pozorni. V divjini šimpanzi dočakajo med 40 in 50 leti, v ujetništvu lahko živijo precej dlje. Čita, legendarna samica iz filmov o Tarzanu, je poginila leta 2011, stara je bila 80 let!

Da se šimpanzi in ljudje vedemo podobno, je prva opazila zdaj 84-letna Jane Goodall, ki jih je preučevala v tanzanijskem narodnem parku Gombe. Med polstoletnim raziskovanjem se je dokopala do mnogih pomembnih spoznanj, tudi tega, da si lahko izdelajo orodje in ga uporabljajo, kar je veljalo za izključno človekovo sposobnost. In še, da niso vegetarijanci, temveč vsejedi. Obstaja niz podobnosti, ne nazadnje si delimo 99 odstotkov skupnih genov. Podobnosti so v strukturi možganov, krvi, imunskega sistema, šimpanzi imajo intelektualne sposobnosti, kažejo čustva ter različne oblike altruizma, pravi Goodallova.

Občutek za pravičnost

A med ljudmi in šimpanzi so tudi razlike. Ko so določili zaporedje genov, so znanstveniki ugotovili, da se FOXP2, ki velja za najpomembnejšega za razvoj govora, razlikuje od človeške različice. Šimpanzi se lahko naučijo od 300 do 400 besed, a je za to potrebna nevokalna komunikacija, saj z jezikom in žrelom ne morejo artikulirati zvokov kot ljudje. Največja razlika je torej govorjeni jezik, ki je rezultat razvoja naših možganov. Ker lahko razpravljamo o idejah, se lahko učimo o vsem, kar ni prisotno med nami, učimo se drug od drugega in načrtujemo (daljno) prihodnost, pravi Goodallova. Šimpanzi komunicirajo z vrsto zvokov in krikov, večina komunikacije pa temelji na gestah in izrazih obraza, slednji, denimo začudenje ali veselje, pa so podobni človeškim. Šimpanzi imajo podoben občutek za pravičnost, poleg tega s poginulimi svojci ravnajo podobno kot ljudje, o tem priča precej posnetkov. Pred dvema letoma je BBC objavil posnetek iz zavetišča za šimpanze v Zambiji, kjer je skupina živali odkrila poginulega prijatelja Thomasa, ki ga je vzela virusna okužba. Kakih dvajset ga je obkrožilo in ga poskušalo nežno prebuditi. Najbolj pretreseni so bili tisti, s katerimi si je bil najbližje, med temi je bil samec Pan, ki ga je posvojil, ko je ostal brez mame. Nenehno se je vračal k Thomasu in ga budil. Japonski znanstveniki so preučevali vedenje matere, ki je skrbela za hendikepiranega mladička, in ugotovili, da posebna nega, s katero ga je ohranjala pri življenju, ni oblika socialnega vedenja, ki bi se razvilo s pojavom človeka.