Motovilec vselej sejemo, paradižnik pa sadimo

Zima sicer še sploh ni pokazala rogov, vrtičkarji pa počasi že začenjajo razmišljati o novi vrtnarski sezoni. Na grede se sicer še ne bomo odpravili, zlasti če bo nasulo snega in se bodo temperature še spustile, lahko pa začnemo načrtovati in začeti prva opravila na toplem. Mednje sodi razmislek, kaj bomo sadili in kaj sejali, o čemer se vsako leto znova vnemajo debate med zagovorniki enega in drugega. Dejstvo pa je, da nekatere rastline praviloma sejemo, saj preprosto nima smisla, da bi se ukvarjali z vzgojo sadik. Predstavljajte si, na primer, kako bi se vam smejali, če bi v vrtnariji povprašali, ali prodajajo sadike motovilca ali korenčka, po drugi strani pa boste težko našli semena paradižnika. Slednjega bodo začeli aprila prodajati kot sadike, a te lahko z malo spretnosti in sreče uspešno vzgojimo tudi sami. Če smo seveda prihranili seme iz najlepših plodov ali nam ga je podaril dobri vrtnarski sosed.

Prednosti sajenja

Vsekakor ima sajenje precej prednosti pred neposrednim sejanjem na prosto. Zlasti če opravil še nismo najbolj vešči, se tako izognemo pregosti ali preredki setvi, ki nam kasneje lahko povzroča nepotrebne preglavice. Odpadejo tudi težave z nadležnimi pleveli, tega pri vzgoji sadik v lončkih ni. Pri rastlinah, ki smo jih posadili, precej skrajšamo čas do prvega pridelka, pa tudi kakovost bo boljša. Kupimo ali vzgojimo lahko sadike za večino vrtnin, zlasti pa lahko tako pridelamo tudi tiste, ki jih sicer zaradi našega podnebja ne bi mogli. To so zlasti po naših vrtovih nadvse priljubljeni paradižnik in paprika pa tudi jajčevci, lubenice in melone.


Če smo pridelali semena s svojega vrta, se vsekakor splača potruditi z vzgojo sadik, saj je znano, da bodo rastline bolje uspevale v okolju, v katerem sta zrasla seme in sadika. Pomembno je, da so bila semena izbrana iz zdravih, močnih rastlin in da so bila pravilno skladiščena.

Zaščiten prostor

Sicer pa je prvi pogoj za uspešno vzgojo primeren zaščiten prostor. Povedali smo že, da ni nujno, da je to rastlinjak, čeprav so tam najboljše razmere. Ker pa vsi nimajo te možnosti, lahko izberemo prostor denimo v kleti ali na okenskih policah. Za hitro rast večine rastlin je optimalna temperatura od 20 do 25 °C, vendar moramo v tem primeru zagotoviti stalno temperaturo, brez nihanj. Topel prostor zahtevajo plodovke, medtem ko bodo na primer kapusnice, zelišča in peteršilj lepo uspevali tudi v hladnejšem.

Sadike vzgajamo na dva načina, s koreninsko grudo ali s pikiranjem. Pri prvem načinu sejemo neposredno v lončke, ki smo jih napolnili s substratom. Ko so rastline dovolj velike, jih presadimo na prosto s koreninsko grudo vred. Prednost tega načina je v tem, da pri presajanju ne poškodujemo koreninskega sistema in zato rastlina ne doživi stresa. Ta način je primeren za večino rastlin, razen za denimo paradižnik, papriko, jajčevce in večino zelišč, ki jih je bolje vzgojiti s pikiranjem. Pri tem načinu sejemo na kalilne plošče. Prst mora biti globoka le nekaj centimetrov, saj bomo rastline kmalu po kalitvi presadili v ustrezne lončke. Pikiramo predvsem zaradi korenin, zlasti paradižnik in druge naštete vrtnine.

S substratom ne varčujmo

Poleg semena je za kakovost sadike pomembna zemlja oziroma substrat, pri katerem ni vredno varčevati. Škoda bi bilo vloženega truda in časa, če sadike zaradi prsti slabše kakovosti ne bi lepo uspevale. Seveda so močne in zdrave sadike edino zagotovilo, da bodo iz njih zrasle prav take rastline, zato se velja potruditi. Za dobro rast je ključno, da sadike razvijejo močan koreninski sistem. Tako bodo bolje prestale šok ob pikiranju in kasnejši presaditvi na vrt, zaradi česar ne bodo zaostajale v rasti. Tudi neugodno vreme, preveč ali premalo vlage, hladne pomladi ali prevroča poletja, bodo rastline veliko lažje prestale, saj bodo z močno razvejenim koreninskim sistemom lažje prišle do hranil. Bolj trdno bodo stale v tleh, zato jim niti veter ne bo mogel tako škoditi.