Pravilno izrazite jezo

Jeza ni nekaj, česar bi se morali sramovati. Kljub temu pa pomaga, če, ko nas zgrabi, ne izključimo povsem razuma. Biokemično se v stanju jeze v telesu sproža dodatna količina adrenalina, stresnega hormona. V hipu se sproži ključno vprašanje, podedovano iz pradavnine: Sem v nevarnosti – da ali ne? Del naših možganov namreč shranjuje naša vseživljenjska čustvena doživetja in na podlagi tega odloča o trenutnih situacijah. Od tega je torej odvisno, kdaj in kako hitro eksplodiramo.

Ne glede na to, ali naš limbični sistem jezo poveže s pozitivno izkušnjo (Jezi me, da nisem zmagal, bolj se bom potrudil.) ali negativno (To je bila grozljiva izkušnja!), se že zgodaj naučimo odločati o svoji jezi. V prvih petih letih življenja se namreč zgradijo temelji našega temperamenta. Vtisnejo nam ga starši in drugi pomembni ljudje. Pri njih opazujemo, kako se spopadajo s čustvi – to je tudi razlog, da se ne odzivamo vsi enako v določeni situaciji.

Psihologi pravijo, da imamo lahko sicer enako podlago, razlike pa so v moči doživljanja jeze. Kolerik na primer zaradi nečesa vpije in skače v zrak, flegmatik pa znova vse skupaj predela, preden pokaže jezo, če jo sploh. Naš notranji mehanizem določa, kdaj in kako hitro eksplodiramo. Vklopi se vedno, ko se nam zdi nekaj nepravično, nas prizadene ali se nam zdi narobe in nimamo rešitve za to.

Paleta naših odzivov je široka – od razdraženosti in obupa do srda in sovraštva in celo nasilja. Kdor se v otroštvu ni naučil spopadati s to svojo temno stranjo, se odzove s strahom, umikom ali nenadzorovanim izbruhom, kar še poslabša situacijo. V vsakem primeru tako obtičimo v svoji jezi, medtem ko se v telesu nabirajo bolečine v trebuhu, hrbtu in glavi.