Naši predniki so častili vodo
Voda je praelement, ki igra pomembno vlogo v življenju in lahko rojeva ali uničuje, je življenje in smrt. Ima sposobnost, da človeka uniči ali ga zdravi in mu pomaga. Včasih so verjeli, da v njej prebivajo dobri in zli duhovi, najrazličnejša vodna bitja. Vsak vodni element je čuval drug vodni duh. Verjeli so tudi, da ima vsaka voda svojo energijo, značaj. V najstarejšem obdobju so najprej častili duhove narave, nato so jih personificirali kot božanstva, sčasoma pa je stara verovanja prekrilo krščanstvo, ki je prevzelo rituale z vodo od krsta, kropljenja pokojnika do blagoslovljene vode.
Danes človek naravo dojema razumsko in materialno, predstavlja mu le še vir dobrin, kar pa je daleč od nekdanjega blagostanja in uravnovešenosti življenja.
Naši predniki so imeli do vode in narave drugačen odnos. Zavedali so se, da so del nje, in če pokaže zobe, jim lahko vzame vse. Tisočletja so živeli po ustaljenem redu in ji izkazovali spoštovanje z najrazličnejšimi obredi darovanja. Danes človek naravo dojema razumsko in materialno, predstavlja mu le še vir dobrin, kar pa je daleč od nekdanjega blagostanja in uravnovešenosti življenja, pravijo duhovni učitelji.
Narava je živa, voda je od nekdaj krojila življenja in usodo ljudi. Ko si človek še ni domišljal, da je nad naravo, se je pogovarjal s sveto reko, studencem, morjem in oblaki kot s sebi enakimi bitji. Ne gre za naivno verovanje, ampak zavedanje, da je narava živa in v njej živijo duhovna bitja, ki človeku pomagajo ohranjati ravnovesje. Nagovarjanje duhov tako ni plod domišljije, ampak zavedanje duhovne razsežnosti. Naravne sile so sicer opisovali kot duhove, a pri tem je bistveno njihovo zavedanje, da ima narava energijo.
Če sledimo današnji znanosti, vidimo, da nismo ugotovili nič novega, le potrdili staro znanje – da ima voda spomin, shranjuje in prenaša informacije ... Naši predniki so šli tako na novoletno jutro k studencem, izvirom in vodnjakom, na rečne bregove in tokove, na morske obale, k potokom in pod slapove ter prinašali darove – cvetje, kruh, potico in plamen sveče. Z njimi so si pri duhovih narave izprosili, naj bo voda vse leto čista, da je bo ne preveč in ne premalo, da bo prizanesla poljem pred poplavami in sušo.
Po končanem darovanju in obredu hvaležnosti so dekleta domov prinesla škaf vode, z njo so se potem umili vsi družinski člani. Takšna voda je imela zdravilno in čarodejno moč. S svojo energijo so informirali vodo. Ta je bila povezana tudi z drugimi koledarskimi šegami in prazniki, kot so rojstvo, krst, smrt. Prava voda, s katero so umili novorojenčka, je imela poseben pomen in so jo zlili pred hišo k sadnemu drevesu, da mu je pomagala rasti, hkrati naj bi magično vplivala na to, da je tudi otrok bolje rasel. Ko je človek umrl, je bilo njegovo zadnje slovo od tega sveta obredno umivanje z vodo.
