Duhovni funkciji partnerskih odnosov

Kot svetovalka se že desetletja ukvarjam z ljudmi in njihovimi odnosi. V praksi sem odkrila dve temeljni duhovni funkciji partnerskih odnosov. Prvi pravim mletje oziroma brušenje ali učenje. Brušenje deluje bolj grobo, mletje pa govori o počasnem preoblikovanju človeka, ko se niti ne zavedaš, kaj se ti dogaja, a postajaš drugačen.

Ker smo ves čas v procesu duhovnega učenja, se nenehno učimo lekcije in lastnosti, ki jih še nimamo, a jih moramo razviti. Zato se je za rast in razvoj morala roditi močna sila med dvema, ki ju poveže, da ustvari prave pogoje za mletje.

Naj opišem primer. Zelo strastna ženska se poveže s precej hladnim, razumskim moškim. Močna čustva, strasti, kemija, želje, zaljubljenost ju potegnejo skupaj. On zapusti svojo deželo, starše, uspešen posel in sledi ljubezni v drugo deželo, od koder je dekle. Silna želja ju vleče in zdi se, da se mora zgoditi. Začetno stanje pa ni večno, zaljubljenost mine, strasti se pogasijo in potem sta tu dva, vsak iz svojega sveta, ki se morata naučiti živeti skupaj. On je denimo iz skandinavskih dežel, kjer ne znajo pokazati čustev, ona iz naših južnih balkanskih dežel, kjer se izražajo glasno, strastno in dramatično.

Mletje se začne počasi, včasih v ostrih in surovih vrtincih s svojo drugačnostjo učita drug drugega. Več je projekcij in medsebojnega obtoževanja za neprijetno situacijo, v kateri sta se znašla, manj je razumevanja za proces učenja, v katerem sta, in bolj odnos postaja neznosen. On hladno neosebno reagira na njene dramatične izjave, ona išče uteho pri prijateljicah, ker ima hladnega in odmaknjenega partnerja, ki vlaga vso energijo in dušo v svoje projekte.

Različic na to temo je ogromno. Pa vendar, če teh projekcij ni preveč, ona razvije distanco do sebe in bolj razumen pogled na stvari, on pa postaja toplejši, pristnejši v izražanju čustev. Seveda včasih traja desetletja, da se navlečemo narave drugega in postopoma postanemo bolj celi.


Namen mletja je, da nas vodi nezavedno (strast, kemija, težko razumljivo hrepenenje ali želje po določeni osebi) v tiste odnose, kjer je največ nasprotij in s tem tudi največ trenja, včasih pa čisto grobo brušenje, namenjeno učenju.

Druga glavna duhovna funkcija partnerstva je podpora. Če imaš srečo in najdeš partnerja, ki ti je soroden, s katerim sta dušno povezana, te podpira pri soočanju z vsemi notranjimi ali zunanjimi težavami. Naenkrat imaš za vse, kar doživljaš, več energije, s tem pa si toliko močnejši in bolj sposoben soočati se s svojimi ovirami.

Ko gre za podporo, je zaljubljanje drugačno, ni divjih intenzivnih čustev, ampak globok mir in notranje razumevanje. V takem odnosu se po navadi življenje močno izboljša enemu in drugemu, saj pride do globokega notranjega premika in oba skupaj imata več energije. Ne pravim, da je tovrstni odnos boljši od prvega, je pa drugačen in ima drugo funkcijo. Njegov namen ni učenje, ampak podpora na poti, pri nalogi, s katero se bo moral srečati eden ali oba skupaj.

V tem primeru partnerstvo ni ne karmično čiščenje ne učenje, ampak poslanstvo, saj se morata s skupnimi močnimi soočiti z nečim tretjim. To partnerstvo se ne začne z nujo, ampak z izbiro, ki prihaja iz miru, tišine in ljubezni. In ker sta partnerja v jedru dva, ki se vidita, se razumeta in sta si sorodna, med njima ni toliko učenja. Včasih imata taka partnerja tudi skupno bolečino, na primer bolnega otroka, a zaradi temeljne harmonije in podpore laže premagata to oviro in iz nje širita zavest ljudi.

Redko kateri odnos je samo učenje ali podpora. A več ko je kemije, bolj vemo, da gre za učenje. Več je miru na začetku, bolj vemo, da gre za podporo. Več je zavestne izbire, manj je odnos karmičen. Oboje je pomembno. V telo nismo prišli počivat, ampak delat. Gre le za to, ali se bomo učili drug od drugega ali se bomo skupaj učili na nekem tretjem področju.