Razdružene družine

Petnajstega maja je bil svetovni dan družine. Ne vem, koliko nas to ve, ne da bi kje naključno prebrali, še bolj se sprašujem, kakšne odgovore bi ponudili na vprašanje o tem, kaj točno se takrat praznuje. Zares – kakšna je danes definicija družine? V času, ko naraščajoče število ločitev prinaša okus po razdruževanju družin. V času, ko omejevanje pravic nekaterim, ki si želijo postati družina, diši po razvrednotenju njenega pomena. V času, ko imamo sorodnike, za katere se bo treba domisliti nova poimenovanja. Recimo, za strica mojega polbrata. Je to polstric, morda stric iz ozadja? Kaj pa vnuk očetove nove partnerice?

Družine so danes raznovrstne in velikokrat poslušam o zaskrbljenosti, da družina izginja. Na vprašanje o tem, kaj kaže na to, sledi popravek, da izginja klasična družina. Pri izrazu klasična se pojavijo težave z nejasnostjo tudi, ko se naroča pica. Ugibam lahko, da je s tem izrazom mišljena nuklearna družina, torej sestavljena iz vsaj enega od staršev in otroka. Na tej točki je treba upoštevati dejstvo, da so bile razširjene družine zelo pogoste od nekdaj. Sobivanje otrok, staršev in starih staršev, tet in stricev se ne problematizira. Ko pa govorimo o enostarševskih in reorganiziranih družinah, se pogosto zdi, da se ob kakršnih koli težavah katerega izmed članov vzrok išče v sami obliki družine.
In ne morem se znebiti občutka, da se tudi na tem področju spregleda bistvo ter se ukvarja z manj pomembnim, kar je seveda lažje. Bistvo se skriva v tem, da ni pomembno, kdo sestavlja družino, temveč kaj se v njej dogaja. In ni pomembno, kdo so člani in koliko jih je, družinska sreča je seštevek, včasih tudi zmnožek kakovosti odnosa vsakega z vsakim izmed njih. V nasprotju s tem, da dva minusa nikakor ne prineseta plusa.

Odnosi so pač trdo delo. Pričakovati, da bo kateri koli odnos, najsibo partnerski, prijateljski, odnos s staršem ali sodelavcem, stabilen in zadovoljujoč sam od sebe, je kot pričakovati, da bomo prejeli diplomo, ne da bi se učili in opravili izpite. Vsakodneven, dolgoročen trud torej, ki ne gre skupaj z današnjim časom. S časom fast food odnosov. S časom, ko ne popravljamo niti čevljev niti avtov, ampak kupimo nove, s časom, ko si iz internetnega kataloga izberemo novo obleko, nov nos in tudi novega partnerja. Le zakaj bi se trudili, če je vse na dosegu enega klika?
Seveda ima vsako obdobje dobre in slabe plati. In vsaka generacija se spopada s svojimi težavami, za katere seveda še nima ustreznih kapacitet, da bi se z njimi spoprijela, kaj šele rešitev. Pojav novih težav omogoča nove rešitve in s tem napredek. In strinjam se, da so stari časi tako dobri predvsem zato, ker so že minili.